O tem, da so otroci res naše življenje, a le en del. Ostali del našega življenja je naša izbira.

“Mamice – še posebej tiste, ki ste samostojne podjetnice, pa tudi tiste, ki ste zaposlene in ne spadate v ‘kritično infrastukturo’, pa morate kljub temu delati. Kako rešujete z vrtcem in prvo triado šole? A se vam zdi v redu, da se moramo same znajti, da cele dneve delamo to, kar bi naj drugi, ponoči pa za svoje službe??”

Nekako tako je zapisala ena od tisočih, ki hodijo po robu. Že nekaj časa.

Pa ne le po robu svoje zmogljivosti, tudi po ekonomskem robu. Trudijo se, da ne zgrmijo v prepad. Katerega koli, tisoč jih je. V prepad izgorelosti, v prepad kronične utrujenosti, v prepad apatije, v prepad, ki se ga vsi najbolj bojimo – pomanjkanja denarja – in še bi se našlo.

Po tem robu hodi že leto ali več večina ljudi, med njimi je največ mam.

A, kaj človek bere, ko preleti komentarje pod to mamico? Nekaj časa podobna mnenja, potem pa udari: “Jaz ne razumem tega? Kako in zakaj imate eni otroke, če jih niste pripravljeni prenašati? Če nočete skrbeti za njih.”

Lahko še kaj hujšega očitaš mami? Da ni pripravljena? Da ne more ali noče?

Lahko še kaj bolj butastega napišeš, čeprav se zavedaš, da pravzaprav ne poznaš situacije, ki je odzadaj? Je ta mama samohranilka? Je poizkusila še kaj drugega? Zakaj mora delati, zakaj si ne vzame prosto? Polno vprašanj, na katere nimaš odgovora, a ti udariš s – sodbo.

Kar je najslabše. Zakaj? Ker ne drži; ker predpostavka, na kateri si sodbo zgradil, ne drži!

Ni mame, ki ne bi bila pripravljena. Je samo mama, ki bo zdaj, zdaj pregorela. In se odloči, da pa se tega ne bo več šla. Konec koncev, kot je prav tako napisala ena – če so lahko odprte drogerije, pa drevesnice, pa tehnične trgovine pa podobne “življenjsko neznansko pomembne stvari” – zakaj potem ne vrtci?

Ker so življenja enih manj vredna? Da ne? Kaj potem?

Zato bi rada rekla samo eno – drži. Otroci so naše življenje, veeeelik del našega življenja. In tudi me, mame, oziroma starši smo tudi del njihovega življenja.

A, večji, kot so otroci, manjši del njihovega življenja zasedamo mame in očetje. In prav je tako. 

Poznam namreč mame, ki se dobesedno prisesajo na svoje otroke in skozi njih živijo svoja življenja. Kar bi moralo biti, če mene vprašate, opredeljeno kot kaznivo dejanje. Otrok namreč ne bi smeli imeti zato, ker nimamo drugega življenja. Nimamo jih zato, da bi si svoje življenje zapolnili in napolnili z nečim, česar potem ne bomo pripravljeni izpustiti.

Otroke imaš zato, da jim daš najprej korenine, potem pa krila, da odletijo. To je to. In nič drugega v mojem svetu ni sprejemljivo.

Moje življenje je moje, otrokovo življenje ni moje. Otrokovo življenje je njegovo. Res je, da je del mojega, a samo del.

Ostali deli življenj mam pa so stvar vsake posamezne mame. A bo delala? Super. Ne bo šla v službo? Tudi vredu; samo, da ne bo visela na otroku in na njegovem življenju.

Otroci morajo biti v družbi s svojimi vrstniki, s sebi enakimi, ne s starši. Starši smo – večji so otroci, bolj to velja – svoje večinoma že opravili. Smo pa seveda vse svoje življenje tu za njih kot opora, še zdaleč pa ne kot obveza.

Skratka – ostali del mojega življenja – torej, ko nisem mama, je moja stvar. To je moja izbira. Zato – pustite nam delati, lepo prosim! Pa brez komentarjev v stilu “Zakaj imate otroke, če niste pripravljeni skrbeti za njih.”

Prvič – nihče ni rekel, da ni pripravljen skrbeti za njih. Tudi v krizah ne; sploh v krizah ne! Seveda, da nobena mama ne bo svojega otroka pustila v nobeni življenjski stiski samega.

Ampak – da ti onemogočijo normalno delo? Oprostite, a smo spet v srednjem veku, ali kaj? Saj se dobro vé, da če bodo mulci doma, da bo eden od staršev – in vé se, da bodo to večinoma mame – ali prav tako doma ali pa bo moral, ko opravi službene obveznosti, delati še tiste, ki so drugače na plečih učiteljev.

In ne, to, da si mame želijo odprte vrtce in šole, ni otepanje odgovornosti. To je naša pravica in konec koncev dolžnost. Nobena mama ne bi smela otroka roditi zase. Ne rodiš ga zato, da bo “tvoj”, ampak, da bo sam svoj.

Ženske in mame, ne dajmo se! Bolj bomo glasne, bolj bomo slišane. 

Vse me bi najraje z otroki ležale na travnikih in živele v eni sami ljubezni brez stresa. A – z ljubeznijo se ne da plačati položnic in ljubezni ne morem otrokom zjutraj namazati na kruh. Za to je potreben denar.

Zato vse – sploh, če ste ženske! – prosim, da naslednjič, preden izustite kaj tako “pametnega” o tem, kako ne razumete, da nekatere mame ne želijo ali ne morejo poskrbeti za svoj naraščaj … poizkušajte pogledati čez svoj omejen pogled. Ni tako zelo težko.