Ali – če mi bo kdo še samo enkrat rekel, da je vse okej in da naj se ne držim kot kisla limona, ga bom kar v koleno, majkemi.

Danes mi gre vse na k… Tako se pač počutim. A je kaj narobe s tem?

Biti vesel, nasmejan, pozitiven in vedno srečen? Le kdo si tega ne bi želel? Biti non-stop sproščen in ne pod stresom? Le kdo si ne bi vzel dopusta, ko je že popolnoma izgorel, kar je beseda, ki je trenutno blazno popularna, čeprav so bile pregorevale že naše mame, se je pa temu takrat pač reklo – življenje. Si pa, razen, če si milijonar, seveda ne moreš kar tako vzeti prosto. Ker te bo v službi čakala knjižica; mame domá pa te možnosti itak nimamo. 

Torej – ni ga na svetu, takega junaka ali junakinje, ki bi non stop pokal od sreče. Vsi mi bi, če bi bilo to mogoče, izbrali samo tisto lepo, rožnato, tisto, kar nosi predznak “plus”. A – “život je takav, čupav i dlakav” (življenje je pač tako, kosmato in dlakavo, kot poje Đole) – in prinaša vse: to in ono, dež, točo, nato pa – pomlad. Saj veste: po dežju vedno pride sonce; čeprav jaz, ko to slišim, priznam, da mi gre včasih kar na bruhanje. 

Ker mi zadnja leta strašno na jetrih leži nekaj, čemur rečem “tiranija pozitivnosti”. Začela sem jo opažati že kar nekaj deset let nazaj, in takoj me je zmotila. Pravzaprav se prvih pojavov tiranije pozitivnosti spomnim že iz svojega otroštva. Mama mi je namreč v nekem obdobju moje mladosti kar pogosto rekla: “Pa tak sonček si bila. Kaj je zdaj s tabo?”

Kot bi me kdo polil z ledeno mrzlo vodo. Bila. Preteklik. Sonček – nasmejana, prijetna, lepa. In – kaj je zdaj, v sedanjosti narobe s tem? Da sem bila, trenutno pa pač nisem. Tako je – nič. Nič ni narobe.

“Tako so zvezde stale,” mi je ob neki priložnosti rekla ena zelo prijetna gospa, ki ima za sabo malo več kilometrov, kot jaz. Pogovarjali pa sva se sicer o čisto drugi temi; kako se med seboj lahko močno razlikujejo sorojenci. In da so nekateri – čeprav so iz istega gnezda in enakega testa – totalno nemogoči za vzgojo; gledano s stališča staršev seveda. Rekla je, da se je nehala obremenjevati s tem, kdo je kriv za sinove take in drugačne ekskapade (itak, da smo vedno za vse krive mame, to je samoumevno …) in si je rekla: “Tako so takrat, ko je bil rojen, zvezde stale.”

Kar – če mene vprašate – je zelo, zelo blizu resnice. Kajti, kak bo kruh, ni odvisno le od tega, kako ga boš umesil, ampak tudi od moke. A – zdaj sem že na drugem tiru (ne, ne bom o politiki, ne bojte se); pa gremo nazaj. 

Na sonca. In včasih meglo. In to, da včasih pač zvezde tako stojijo, da ni najbolje.

Seveda daleč od tega, da mislim, da je dobro ‘jamrati’. Ni. Ker ojačaš negativno energijo, namesto, da bi jo vložil v reševanje težav. Je pa dobro povedati. Kar te boli. Ker itak, da te. Življenje boli, nikoli nihče ni rekel, da ne; nikoli nihče ni podpisal pogodbe, da ne bo bolelo.

Sicer ne vem, če to, da se komu zaupaš in mu poveš, kaj te v tvojem življenju žuli – sploh, če nima zveze z njim, torej, če on ni vir tvojih problemov in ti ne more povsem nič pomagati tudi pri reševanju – kaj pomaga … A, na nek način je bolje. Pri tebi samem. Vedno je čudežno, če človek sam sebe posluša in sliši, kar govori. Ko namreč govori nekomu drugemu, govori pravzaprav sebi. Zato se nikoli nisem sramovala tega, da se pogovarjam sama s sabo. Tako vsaj slišim kaj pametnega. 😉 Šalim se, seveda, ampak mislim pa čisto resno – to, da človek sliši, kaj misli o svojem življenju, o svojih lepih in slabih trenutkih, ima lahko neverjeten učinek. Lahko si namreč reče – dobro mi gre, ne morem se pritoževati. Kar je super. Ali pa reče – ne morem več tako naprej, nekaj bo treba narediti. Kar je skoraj še bolje.

Tako da, res, vedno je dobro povedati. Tako, kot je. Kajti zadnje čase nas nek val narejene pozitivnosti sili – in ta val posebej rad napada ženske – da ne smemo pokazati. Žalosti. Jeze. Slabe volje. Čustev, ki so okarakterizirana kot negativna. “Ne drži se kot da ti vse dol visi! Nasmeh, nasmeh!” Kot da bo potem bolezen izpuhtela. Kot da bo utrujenost vzela pot po noge. Kot da bo mačka, ki vam je včeraj odšla čez mavrico, spet oživela. Če se boš delal, kot da ti nič ni … 

Vic pa je v tem, da ni nobeno čustvo negativno samo po sebi. Vsako je dobro; dobro ga je odživeti. Vsako je del nas. Vsako nekaj pove o nas. Mogoče pa je za vas prav zdaj čas za žalovanje? Vzemimo si ga. Odžalujmo; tako dolgo, kolikor časa potrebujemo. Mogoče je čas, da – na primeren način seveda – pokažemo, da ne maramo, da nas izkoriščajo; če imate ta občutek, da ste izkoriščani namreč. Mogoče je zdaj pravi čas za jezo. Čutite tako? Potem jo tudi pokažite. Brez žrtev, seveda, a – tudi jeza mora ven. Mogoče ni slabo, da otrokom pokažemo, da smo utrujene in da nismo superwomen. Vsi smo samo ljudje. Ki nam je – tako kot želja po zabavi, sreči in druženju – lastna tudi žalost, slaba volja, izčrpanost in želja po tem, da se vsake toliko časa nacmerimo, kolikor nam oči dajo. Da počijemo, vsaj malo in vsaj doma, če že v službi ne moremo vzeti več kot dvotedenskega dopusta, nekateri pa še tega ne.

In – ja, bo, enkrat bo vse okej, drži. Ampak še prej pa ne bo. In bo treba prebroditi in predelati in se truditi in utruditi. In vse to je del, enakovreden del celovitega življenja.