Ali zakaj biti samski mogoče ni najhujše, kar se vam lahko dogaja.

S polno ritjo je lahko sr… boste rekli. In imeli prav.

Trenutno imam res polno rit. In to vseh stvari, ki se tičejo ne-samskosti.

Imate tudi vi prav tako “poln kufer”? A vi ste siti situacij, ki pritičejo samskosti? No, potem sva približno na istem. Kajti tako eno kot drugo ima svoje pluse in minuse.

In tako se jaz spominjam svojih samskih dni … Z današnje ne-samske pozicije – sami plusi za samskost, vam povem. 😁

• V moji postelji je bil tisti, ki sem ga jaz hotela. Mogoče ne tisti trenutek, kot sem si ga zaželela … to drži. A – včasih je dobro, da na kaj ali na koga malo počakamo. Znamo potem bolj ceniti in izkoristiti … 😉 
• Šla sem, kamor sem želela, in takrat, ko sem jaz želela.
• Ni bilo večnih usklajevanj, kam, kdo, kdaj, in kaj še mora kdo narediti in kdo kam ne bi šel, ker mora še … 
• Nisem imela dodatnega dela v smislu čiščenja za nekom drugim. Pranja za nekom drugim. Likanja za nekom drugim …
• Ni bilo non-stop in full servisa nekomu, ki tako ali tako ne ve, kaj bi točno rad.
• In še in še bi lahko naštevala, a – da ne pokvarim samskim čisto vsega veselja, bom raje nehala.

Vse to so stvari, ki jih samski, ko so globoko v svoji zgodbi, ne vidijo. Da biti v paru ni vedno samo med in mleko (sicer jaz ne medu in ne mleka ne maram, tako da mi ni jasno, kako je ta rek sploh nastal … ampak – pustimo zdaj stvari, ki se cedijo.)

V paru bi naj bilo pač fino predvsem to, da lahko deliš. In tako predvsem samski vidijo zadevo, poparani pa čez nekaj let vidimo tudi drugo plat “deljenja”. Ki ni tako … sanjska. Kot jo prikazujejo včasih.

In če smo že pri prikazovanju in podobah – mislim, pazite to – v filmih, pesmih, revijah in knjigah nam prikazujejo pare, ki se eden drugega hranijo s čokoladicami v avtomobilih … pa s testeninami v restavraciji … Prosim?! Halo?? Pa kje so to vzeli?! Jaz niti ne bi hotela, da me nekdo hrani … sploh ne v restavraciji, niti za šalo …

Poleg tega najbolj ne maram, če kdo šara po mojem krožniku. Si svoje pojedel? Ok, potem ne jej še mojega, prosim.

Potem seveda klasični prizori, kako dva zaspita eden drugemu v objemu. Jao … jaz rabim prostor! Ne morem spati, če se me nekdo oklepa! Dajte mi no mir!

Pa seveda sanjska jutra … ah … o tem bi lahko pisala romane. Kako me zjutraj zbudijo mački, ki krampajo ali po oknu ali po vratih. Pa pes, ki cvili, ker hoče ven. Pa otroci, ki so žejni, lačni ali pa iščejo iPad …

Nikjer niti sledu o … s čem nas že “futrajo”? Božanje, dokler te ne prebudi … potem pa strasten seks, ki traja skoraj do poldneva. 🤪

Đizs … Ko to gledam, mi gre kar na režanje, tako – na ves glas.

Obožujem seks – ampak – ta dolžina je … lepo vas prosim no! Pa komu se pa dá dve uri seksati! Meni ne. Ne rečem – z zapeljevanjem vred – od zjutraj, ko se te v kuhinji “slučajno” prvič dotakne. Pa skozi ves dan zapeljivi pogledi in skrivni namigi. Pa potem zvečer akcija. To lahko štejemo kot 12 ur. Ampak ne čistega seksa. Sploh pa ne zjutraj! Kako se naj zjutraj sprostim in na ves glas – kot je pač moja lastnost – uživam, ko mi v sosednji sobi najmanj trije sedijo na kavču in … ne sedijo na ušesih, če veste, kaj mislim. Sedenje na ušesih imajo rezervirano za v šolo, od tam prihajajo in nimajo pojma, kaj je bilo rečeno … doma pa slišijo predvsem tisto, česar ni treba …

Pravite, da je plus v tem, da nekdo sploh sedi na kavču? In da to tako ne bo dolgo trajalo? Ja, se strinjam. Je, je plus. Je pa lahko – kot vidite – kdaj tudi minus. 

Tako, kot je z vsemi zadevami, ki se tičejo odnosov. Plusi in minusi v enem in istem paketu.

Kje jih je več? Plusov? Odvisno.

Odvisno od vas, odvisno od vaše zveze – oziroma ne-zveze – in odvisno od situacije. A … glede na to, da sem več svojega odraslega življenja preživela samska, kot pa v zvezah … bi rekla …

Pravzaprav nima velike teže, kaj bi jaz rekla. 

Kajti mnenje je odvisno od tega, kako na neko stvar gledaš, s katerega položaja. Kaj si želiš. In tudi – kaj za to narediš.

Povedala vam bom samo to, da sem jaz z nekimi resnejšimi zvezami začela šele po tretjem desetletju svojega življenja. In se svojih prvih treh desetletij zato spominjam kot zelo … sproščenih. Svobodnih. Lahko delam, kar želim. 😉 

Ni se mi treba non stop prilagajati. Ampak res;  zapomnite si, tisti, ki vam je trenutno težko v vaši koži, če ste samski … Non stop!!! Še ponoči se je potrebno prilagajati. 😆 

Ni mi treba neprenehoma gledati na koga drugega.

Ni mi treba početi stvari, za katere sem celo svoje dosedanje življenje govorila, da jih ne bom (zarečenega kruha … ja, vem, vem, sama sem si kriva.)

Kriva?

Hop! Pa smo tukaj.

Ne, ne pri krivdi. Krivda ni čisto prava beseda. Mogoče je boljša – odgovornost.

Sami smo odgovorni za vse. Tudi za to, da smo samski. Sami. Tudi, če smo v zvezi, smo namreč lahko neskončno osamljeni. Tega ne pozabite … zato je mogoče bolje biti kakovostno sam. Kot pa v za en dr… zvezi.

Pa preberite to še enkrat, če vam ni čisto jasno, kaj sem napisala. Sami smo odgovorni za to, da smo samski. Ali da nismo. In sami smo si to izbrali, vsi; tudi jaz seveda.

Ste samski in v tem uživate? Super!

Tudi jaz sem tipičen človek, ki potrebuje tako veliko količino svobode, da je čisti čudež, da sem jo zamenjala za dvojino v paru.

In točno vem, komu – oziroma čemu – sem se pustila napizditi … Hormonom! Grrrr … kako nefer od našega lastnega telesa! Da nas napelje v nekaj, kar tisti trenutek občutiš kot nujnost … potem pa vidiš, da si padel v lastno past … 😂 

A, dobro, zdaj je, kar je. “Hotela si orkester, zdaj pa špilaj!” bi rekla moja prijateljica in bi imela prav.

Svoboda in samost pa sta še vedno moji prioriteti. Ki se ju je popolnoma mogoče naužiti tudi v dvojini. In celo v množini; samo mogoče ne takoj, oziroma takrat, ko so otroci še manjši.

Jaz pač zadnje čase trpim prav zaradi tega, ker ne dobim dovolj velike količine samosti. To mi manjka. Tudi svobode imam malo premalo, čeprav z odraščanjem otrok vsak mesec več.

Če pa v odnosu ne dobiš dovolj svobode … ja, si tam, kjer ste mogoče zdaj vi. In je mogoče tako najbolje. In – jaz vam zavidam! (Pa še mnogo ne-samskih, verjemite … 😉) Zavidam – in privoščim, seveda, da ne bo pomote – svobodo in čas, ki ga imate zase, samost, ki jo uspete porabiti, kakor sami želite … vse to, kar gre vam mogoče počasi na živce, vam mogoče nekdo zavida. Ker tega nima. A tako je; želimo si tisto, česar nimamo.

Jaz – ko sem končno spregledala igro, v katero so me odpeljali hormoni – vem samo eno in samo eno tudi vedno rečem: nikoli več. Vem, vem, da se zarečenega kruha največ pove; prav jaz sem ga požrla že na tone. A vseeno rečem – če ali ko se mi mogoče uspe “rešiti” iz zdajšnje zveze … nikoli več!

Postelja? Lahko prideš, ni problema! 

Miza? Seveda, izvoli, sedi! 

Zobna ščetka ali gate v kufru in ne na riti? Niti pod razno! Streljam že od vhodnih vrat. Resno.

Vaša prioriteta – če ste samski – je trenutno gotovo nekje drugje. Na tistem pač, kar vam manjka in česar si želite; vedno je tako. Mogoče je trenutno vaša želja dvojina. Super. 

Če boste kaj na tem naredili, se vam bo tudi izpolnila, to vam lahko zatrdim. Če ne takoj, pa malo kasneje; nič hudega, bo pa potem slajše. 😉 

Zaželim pa vam – naj se vam izpolni v smeri, da bo še vedno dovolj svobode. Ker to je pa nekaj, kar potrebujemo čisto vsi. Poparani ali ne.