Sem sestavljanka. Delčkov, ki živijo v drugih.

Moje življenje so koščki. Delčki mene, ki živijo v drugih.

Kje vse sem pustila sledi?

A v kom živi moj ukraden nasmeh?

Preglasen smeh …

Pogled.

Moj vdih?

Izdih.

Moj krik.

Sem še živa? Kje?

– – – – –

Tudi vi štejete čas “pred” in “po” nečem?

Pred njim … bila sem le senca ženske.

Po? 

Kako opisati nekaj tako silovitega?!

Nemogoče. Z besedami.

In zdaj?
Čas vmes … sovražim … čas … 

Čakajoč le na to, da – mine …

In si želeč samo eno … Da spet pride.

– – – – –

Začutila sem ga.

Nisva se dotikala.

Začutila sem tisto … tisto njegovo energijo … ta vonj … samo njegov.

Odreagirala sem … moja koža se je naježila …

Nekje notri v meni pa se je nekaj odprlo … nastežaj …

– – – – –

Čas po. Po njem.

Vse, kar se ti zgodi, te spremeni. Vsaj malo.

Hudo. Pa tudi lepo.

Sploh pa ljubezen.

Po njem … nikoli več … ista. Nikoli več.

– – – – –

Vem, kako bo, ko se bova po vsem tem spet sešla.

Moje oči. Zažarele bodo … toplo … kot sonce.

Zadišalo bo. Po koži. Po želji. Po strasti.

In … moja duša … bo doma.

Nekoč … nekje.