Ali je kakršnokoli merjenje, štetje in tehtanje v ljubezni, sreči – ali pri seksu – smiselno. Kako sploh izmeriti neizmerljivo? In – zakaj?!
Bilo je čisto prijazno vprašanje. V nekem normalnem tonu, le rahlo zatresenje glasu nekje v sredini stavka je kazalo na to, kako je bilo vprašanje oziroma pričakovani odgovor nekomu pomemben. »S kolikimi si ‘to’ že počela?« ali pa »Kateri po vrsti sem, s katerim si ‘spala’?«. Kar nekaj od mojih ljubimcev – in nisem ostala pri prvem – se je zanimalo za to. Le zakaj? Ker so želeli vedeti, ali sem dovolj vadila? Ali so me želeli oceniti, ali sem se dobro naučila? Sem pravilno izvajala gibe? Saj ne, da bi jaz imela probleme odgovoriti na kaj takega. Le … v čem je smisel vprašanja, sem se vprašala. »Se mi je zdelo; bi rekel da nekaj takega« je bil eden od komentarjev po tem, ko sem pobrskala po spominu, jih preštela in mu na koncu le povedala. S kolikimi sem se že … dala dol.
Sama nisem na njih – ljubimce torej – nikoli pomislila z vidika številk. Mislim – nisem šla z njim v odnos, čeprav sem mogoče celo vedela, da bo ostal le spolni in ne bo šel dlje – zato, da bo še eden več v nizu. Ali zato, da bom imela izkušnjo več; da me bo naučil, mi pokazal še kaj, česar mogoče še ne vem. Čeprav seveda s tem ni nič narobe. A jaz, da ležem z nekom, potrebujem kaj več kot le idejo o tem, da bom naslednjo uro pač preživela v stilu »samo ‘da prođe’«, da je torej mimo. Ker imam pač preveč časa. Ne. Vedno sem šla, ker sem želela. Ker sem hotela. Ker enostavno ni šlo drugače. Bilo je premočno, prepolno, preveč vznemirljivo, da bi lahko rekla ne. Ali da bi želela reči ne.
Ljudje smo nori na merjenje, štetje, in tehtanje. Pa ne le v kuhinji pri peki peciva ali v delavnici pri izdelavi ptičje hišice. Čeprav se tudi tam da brez tehtnice in metra. Peka peciva »po občutku« da itak najbolj slasten rezultat. Da o užitku in sproščenosti med pripravo, ko nas ne zavezujejo grami, sploh ne govorim. Od kot in zakaj ta čudna navada večine ljudi, da nekaj pretopimo v številke? Tudi nekaj, kar se ne da? Kot recimo trud? Naklonjenost? Ljubezen. Poželenje in užitek. Da lahko primerjamo? Tudi nekaj, kar je v osnovi neoprijemljivo?
Planinarjenje. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj zbirajo štempiljke; saj niso otroci v neki smešni igri! Zakaj štejejo vzpone?! Imam polbrata, ki je strasten planinec, a ko ga povprašaš, kolikokrat je bil že na Triglavu, reče: “Ne vem, vsakič je lepo.” In res – zakaj bi štel?! Se ti da iti gor? Pojdi! Se ti ne da? Pojdi kam drugam. Simpl, ko’ keks. Ne vem, kaj se plete po glavah tistih, ki merijo in štejejo, medtem, ko počnejo tisto, kar pač počnejo. A ves čas, ko leze navkreber razmišlja, kako hitro bo prišel in meri čas, ali si vzame sekundo, dve tudi za razgled? A ima ves čas v glavi pravkar osvojeno novo število vzponov? Ali pa med posteljno aktivnostjo? A ves čas razmišlja, kako naj čim bolj razmakne noge, ne da bi to naredila zato, ker ji to pač pove občutek? Ali pa on – jo hoče impresionirati z dolžino odnosa; če jo že z dolžino organa ne more? 😉 Ne morem si tega prestavljati … pa zelo verjetno, da se kaj takega med ljudmi celo dogaja.
Sama se ne znajdem v svetu številk. Nimam osebne tehtnice, saj se ne tehtam. Kuhinjsko imam; zato, da ko nekaj pečem prvič vsaj vidim, kako bi moralo izgledati. Še telesnega termometra ne uporabljam – točno vem, ali imam vročino in zdaj točno vidim tudi otroke, ko jo imajo. Tudi visoko vročino vidim; šele nato grem merit, če bi lahko bilo nevarno. Pritisk? Krvni sladkor? Dajte no … ne sanja se mi. In na srečo (zaenkrat) ni potrebe, da bi si kaj takega merila.
In nikoli, ampak res nikoli ne dajem na vago nečesa, kar s številkami nima nobene zveze. Kot je recimo poželenje. Zaljubljenost ali pa strast. Ljubezen. Sreča. Ali veselje. In žalost. Kako izmeriti neizmerljivo?
Nemogoče. Nekaterih stvari se ne da meriti; še besede so, ko jih poizkušaš opisati, le bled približek. Ko jih izgovoriš, so kot kamenje, opisoval pa si biser. Približno tako. Kajti nekaj, kar je v srcu, v duši, kot občutek telesa, je težko dati v besede. In nemogoče v številke.
»Ti si bil tri na lestvici od deset.« Ali pa »Tokrat je bilo pa za devet«. Smešno, ne? In popolnoma nepotrebno. Vsakič je nekaj posebnega. Srečanja. Odnos. Ljudje med seboj. Seks. Vedno. Nekaj unikatnega, neizmerljivega. In neprimerljivega. Neocenljivega.
Vse, kar lahko narediš je, da – shraniš. Vsa ta čutenja in občutenja. Pospraviš nekam vase. In jih mogoče kdaj potegneš spet ven. Ko komu pripoveduješ; najbolje pa – samo zase. Za svoje srce, za svojo dušo. Zase. Brez številk, saj so te – pri teh zadevah – popolnoma neuporabne.
