Ne vem, točno, kdo mora zdaj to slišati …
ampak.
Kdorkoli že si – rada bi ti povedala …
Včasih ne znam pojasniti.
Kaj vidim in kaj najdem v nekem človeku.
Nikakor tega, kar prihaja iz njegove globine
in gre v mojo, ne morem spraviti v besede.
V pojme. V smisel.
Nikakor.
Verjetno tisto notri odpelje mojo notranjost
v prostore, kjer še nisem bila.
In to mi je všeč.
Zakaj bi torej to pojasnjevala z besedami?
Nekoč mi je nekdo rekel, da če kdaj srečaš koga,
ob katerem se počutiš, kot če bi poslušal najljubšo glasbo,
potem je vajin odnos nekaj posebnega.
Razmišljala sem … včasih res slišim glasbo.
S kom tudi Beethovovo 5. simfonijo, ki je bolj znana kot “pogrebna”.
A – šalo na stran – velikokrat v meni res igra glasba.
Neznana glasba brez naslova in imena, ki sem
jo gotovo že kdaj slišala, se nekje po strunah duše
sprehaja s svojimi spretnimi prsti.
Takrat duša zapleše.
Kot, če nekdo reče: “Ne mine dan. Da ne bi pomisil nate.”
Menda čas vé. Kdaj priti. Nikoli ne zamuja in nikoli ne prehiteva.
Vé, kdaj mora priti in koga prignati s seboj.
Kdo je že to rekel?
Najrajši bi mu rekla, da je bedak.
Res.
Rada se namreč tolažim, da to ne drži.
Da to pač preprosto ni res.
Ker, če bi bilo, bi bilo drugače.
Moralo bi biti.
Želim si, da bi bilo. Drugače.
A ni.
S tolažbo ali brez.
Je, tako kot je.
Samo to.
Ostalo ne obstaja.
Čeprav vsi iščemo.
Tisto nekaj, kar tisto praznino v nas naredi smiselno.
Vsi smo iskalci. Nečesa.
In vprašanje “ali je to sploh mogoče doseči, najti, prijeti, doživeti?” obvisi v zraku.
Ne vem, kdo točno je moral zdaj to slišati.
Morda jaz.
Morda res le jaz …
Ki zbiram vprašanja.
Ne odgovorov, samo vprašanja.
Jaz zbiram vprašanja.
Nekdo besede, drug glasbo, tretji občutke.
Vsak s svojim polni. Tisto veliko, črno, kar zeva znotraj nas.
In je večno nepotešeno.
Nezadovoljeno.
Večno.
