In name se je v tistem trenutku zgrnila vsa lepota neba, a hkrati tudi njegova teža.

Vzel si me kar tam, pod zvezdami, tiste tople predpoletne noči.

Ko sem te čakala, nestrpno in tiho v temi, sem vdihnila, globoko.

Nekaj je bilo v zraku … nekaj norega, nedoločljivega 

je polnilo moje nosnice … bil je popolnoma isti vonj kot so ga

imela poletja moje mladosti …

Po toplem, po travi in zemlji … po bezgu in jasminu … po norosti.

Nekje, nedaleč stran je nekdo poslušal radio, tako pozno in tako zelo naglas.

“Samo jednom se ljubi, vse je ostalo varka …” je pel Robič, 

a midva nisva poslušala nadaljevanja.

Svetloba lune je bila dovolj, da so moje ustnice našle tvoje.

Tvoje roke so pisale po mojem hrbtu,

moje noge pa so se te oklenile.

– – – – –

Sicer bi se najini telesi našli tudi v črno črni in popolni temi,

saj sta vibrirali v isti melodiji in še tako glasen 

“Al’ taj žar prođe začas 

kao blijeda slika sna”

naju ne bi odvrnil od najinega sna – 

ljubiti se. Samó to.

Preprosto. In samó to.

Ker ni šlo drugače.

– – – – –

Sva razmišljala, ali bo ta žar res ugasnil

in postal le bleda slika sanj?
Seveda.

A najini telesi sta hrepeneli po združitvi; 

ne – hrepeneli je beseda, ki je premila.

To ni bilo samó hrepenenje.

To je je bilo neizbežno. Neizogibno.

Nisva slišala vseh krikov prepovedi,

v najinih možganih.

Srce je šlo gladko mimo vseh opozoril in

se niti ozrlo ni. Niti za trenutek.

Za naju to ni bilo “želim si te”, bilo je

“potrebujem te! Moram te imeti!”

Bilo je kot zrak, kot voda in kot hrana.
Za naju, tiste tople predpoletne noči.

– – – – –

“Često udes nam grubi

šale zbijati zna …” je 

plavala glasba nekje v ozadju.

Usoda torej? Ki se je šalila z nama?

Ali je bil to le dramatični zaplet pesmi

zaradi poetičnosti same?

– – – – –

Ko sva šla vsak na svojo stran, sem občutila …

v mojem telesu si pustil neizbrisen odtis.

Nič, čisto nič ga ni moglo odstraniti.

Nihče drug ga ni niti zasenčil, kaj šele izbrisal.

Niti težke naplavine časa, ki prekrijejo še tako svetle spomine.

Ti si ostal v meni.

– – – – –

Vedno sem se spraševala, kaj je ta nora sila, ki naju je potegnila skupaj,

naju vrgla vsakega na svojo stran in potem najini črti spet pripeljala v isto smer.

Čisto skupaj, tako blizu kot še z nikomer.

Odgovor je bil nem.

Nisem in nisem ga mogla slišati, pa če 

sem se še tako trudila.

– – – – –

A ko sem se po vsem tem času, ko so se na moji duši že

zabrazgotinile rane, ki so jih povzročili drugi moški,

spet dotaknila tvoje kože,

je bilo, kot da se je nekaj tam notri v meni odprlo …

nekaj, ki se je pred leti potuhnilo in obsedelo notri …

in kot da je samo čakalo …

da spet vidi tvoj pogled, zavoha tvoj vonj, spet sliši tvoj vzdih.

In moja duša je vzcvetela.

– – – – –

Po zraku dišeče poletne noči je zaplavalo tisoče vprašanj.

Kaj bi bilo, če …

Zakaj nisem …

Kaj je res in kaj so sanje?

Je vse res le najključje?

Kje je ključ?

In pa bistveno, vprašanje, vprašanje, ki nosi vso težo neba

in Zemlje skupaj – kako in kam naprej …

– – – – –

Dolino so preplavili Robičevi stihi:

“Samo jednom se ljubi

i tad srce izgara

kad se taj plam izgubi

tad i prestaje sav čar.”

Verzi, ki so nad moje srce pripeljali oblake že 

tolikokrat slišanega in večnega življenjskega refrena – “vse mine”.

In vsa teža neba se je v tem trenutku zgrnila name …

Noč pa je dišala naprej.