Ko starši ne morejo živeti, če otrok nima telefona.

Otroci naše šole gredo v šolo v naravi. In šola se odloči, da gredo brez lastnih telefonov. Starše bodo lahko klicali – ali starši njih – na šolski mobilni telefon.

Učiteljice to skomunicirajo najprej z otroki v razredu, nato na roditeljskem to sporočijo tudi staršem.

Šola se je odločila, da otroci ne bodo imeli s seboj telefonov iz več razlogov. Prvi je gotovo, ker so otroci preveč na tej tehnologiji; kar ni dvoma. Drugi pa je, ker so bili prav telefoni eni kjučnih faktorjev za paniko med starši, ko ni šlo vse po načrtih v eni prejšnjih šol v naravi.

Skratka – šola reče “telefoni njet”.

– – –

Mojemu sinu je prav, itak nima telefona, samo aparat, brez kartice, da doma gleda youtube.

Meni je okej. Nimam panike, da bi morala vedeti, kaj dela vsako minuto. Itak ne bo sam, med sošolci in prijatelji bo in s pedagogi.

Potem pa danes dobimo obvestilo učiteljice:

“Otroci matične šole bodo imeli telefone s seboj. Na zahtevo staršev.”

– – –

In prvo minuto pomislim, da nisem dobro prebrala.

Prosim? Prosim??

Kakšna neumnost je pa to?? Okej, sem rekla, nima zveze. Pusti.

– – –

A mi ne da miru … in razmišljam; pa kdo je tu nor …

Starši imajo vedno polna usta tega, kako je šola na splošno zanič. Kako so učitelji brez avtoritete, kako ni v redu ne to, ne ono; ne učni načrt, ne vzgojni program. Oni pa – gredo in zahtevajo od šole, da se podredi njihovim željam. Otročjim željam po kontroli. Njihovim otročjim željam! 

Željam staršev, ki – četudi jih je otrok to prosil – morajo vedeti, da … bodo s tem vrgli najprej slabo luč na šolo, nato pa tudi na učiteljice, druge otroke in druge starše.

In s tem želijo, da se vsi podredimo njihovim otročjim željam po kontroli.

Ki niti niso želje otrok! Otroci bi zdržali. Ker – če bo on, bom jaz tudi, a ne?

– – –

In razmišljam … starši vedno jamrajo – kam gre ta družba. Vedno slabše, vedno manj odnosov, vedno manj prijaznosti, vedno manj človeškosti … sami pa … počnejo kaj??

Ne pustijo, da otroci pet dni (PET DNI!!) razvijajo prav te veščine. Brez telefona.

Ker – ne boste verjeli – telefon za to ni potreben.

– – –

Jaz sicer svoje otroke poizkušam vzgajati drugače. Pa da ne boste mislili, da ne gledajo telefona.

Seveda ga. In to po mojem mnenju preveč. A vedo, kdaj pride telefon na vrsto in kdaj ni potreben. In za kaj je primeren, za kaj pa ne.

In tudi jaz se zavedam, da pravzaprav morajo imeti telefon – ker je tak čas, taka je družba in tako okolje. Če bi jim ga ne dovolila imeti, bi bili preveč drugačni, preveč za časom, naredila bi slabše, kot pa če jim ga dovolim – a omejim.

– – –

Ampak veste kaj je problem in kje ga jaz vidim? Da so vsi moji poizkusi zaman prav zaradi takih staršev! Ki ne morejo pet dni brez tega, da ne bi slišali, kaj otrok počne. Ker – ja, brez vas bo pa vse narobe … in če bo imel otrok telefon bo pa vse okej ali kaj??

Moji poizkusi, otroke učiti, da telefon ni nekaj, kar je NUJNO POTREBNO ZA ŽIVLJENJE so ob takih starših zaman. Zakaj tako mislim? Ker – pravzaprav vsi skupaj vzgajamo vse otroke. VSI OTROCI SO NAŠI; ne samo tisti, ki so biološko naši …

Ne more vsak starš posebej vzgajati otroka v nekem balonu, kot da ni del družbe. Ker bo ta otrok pa enkrat prišel v stik z drugim. In oni se bodo potem vzgajali med seboj; to je ta “vpliv vrstnikov in okolice” o katerem govori teorija vzgoje. Ki pravi, da je starševska vzgoja pravzaprav le prvih nekaj let; potem pa je pomembno, s kom se otrok druži.

Si želite, dragi starši, da se vaš otrok druži z drugim? Jaz si. Ker le v druženju je sreča. Le v družbi in druženju je mogoča sreča; ne v izolaciji mobilnih telefonov. Tam je ni.

– – –

Če kateri starš v petem razredu ne more otroka pustiti od doma. Potem tu nekaj ni okej. 

Če otrok noče ali ne more iti, naj ostane doma.

Če starš noče, da otrok gre, potem naj ga obdrži doma.

Si pa želim, da bi bili starši s svojimi zahtevami v šoli tako zavzeti tudi na kakšnem drugem področju … da bi recimo zahtevali kaj bolj pomembnega za svoje otroke. Kaj pa jaz vem … bolj kakovostno hrano, recimo. Samo lokalne sestavine. Nič sokov, nič sladkorja, več zeljenjave.

Ko bi od šole zahtevali modernizacijo in prevetritev učnih načrtov. Več telovadbe …. take stvari.

Stvari, potrebne za kakovostno rast in razvoj – vsesplošni, fizični in psihični!

Dobre, kvalitetne vsebine – za to se je potrebno boriti, ne za to, da ima lahko otrok telefon v šoli v naravi!

– – –

Zato, dragi starši, ki ne morete brez tega da ima vaš otrok s seboj telefon – prosim, zamislite se malo.

V kake osebe vzgajate svoje otroke?

Želite, da so samostojni? Potem jih spustite.

Želite, da mislijo s svojo glavo? Potem jim omejite čas na spletu.

Želite, da so zdravi? Pošljite jih ven, brez telefonov …

Želite, da imajo socialne veščine? Potem jih pustite, naj bodo med sebi podobnimi. Brez telefonov.

Vi pa doma zakopljite glavo v blazino in jočite. Mogoče bo pomagalo …

Kajti bistvo starševstva je – tako kot bistvo življenja – v spuščanju. V tem, da nekomu daš življenje; samostojno življenje. Ne zato, da bo ostal s tabo. Ampak da bo šel.

In prej ali slej tudi bo. Ker – otroci so še vedno pametnejši od staršev, na srečo; v to verjamem.