Med resničnostjo in sanjarijami.
Niham med sanjami in realnostjo. Že vse svoje življenje, pravzaprav.
Med kuhanjem, pospravljanjem po hiši, med delom in brkljanjem po vrtu, visim na na tanki nitki in … sanjarim.
Predstavljam si tako živo … tako realno, da občutim …
– – –
Stojim – kot takrat – na vogalu tiste rumene zgradbe sredi mesta. Čakam.
Vidim te, ko se pojaviš na ulici. Počasi se bližaš. Moje srce pa divja.
Skočilo bo ven, zdaj, zdaj mi bo izskočilo iz prsi …
Strgalo se bo z vajeti in steklo proti tebi. Vrglo se ti bo okrog vratu in te objelo.
Trdno, močno, toplo.
Ti pa greš počasi, počasi, kot da hočeš raztegiti to snidenje v večnost.
Približaš se mi in objameva se.
Objem.
Kot da sem končno tam, kjer moram biti.
Kot da sem končno doma.
Tvoji roki na meni … desna roka na hrbtu je malo prenizko za objem prijatelja.
– – –
Zaniham na nitki … in …
Stopim na teraso. Pogledam proti vrtu. Srce divja naprej. Čeprav so bile le misli.
– – –
Noro te pogrešam. Ves čas.
Včasih – ponavadi proti večeru – vstopi v mojo glavo misel … kako sploh lahko živim … kaj sploh počenjam … razen tega, da mislim nate.
Na tvoj pogled. Divji in tako domač.
Na tvoj objem. Močan in tako nežen.
Na tvoj vzdih. Znan in vendar tako zaželen.
– – –
Živo, tako živo, da občutim, kako na moje gole noge sije sonce, si predstavljam, kako sediva na terasi lokala. Kot nekoč. Kot včasih tako pogosto.
Narazen. Ne preblizu, da ne bi komu padla v oči. Pa vendar tako blizu.
Gledaš me. Nato se z nogo dotakneš moje noge. Primakneš stol. Iztegneš roko, da bi šel z rokami med moje noge. Kar tam, v lokalu. A jaz se vzravnam in prekrižam noge.
Pogledam te. Tvoj obraz kot blazen. Požiraš me z očmi. Tvoje zenice so prekrile vso modrino. In vem – to je tista strast, za katero živiš. Vem. To je strast, za katero živim jaz.
Primakneš se in s smrtno resnim izrazom na obrazu zašepetaš: “Zdaj bi te tako …”
Pred zadnjo besedo narediš presledek, jaz pa stegnem roko in ti s prsti prekrijem ustnice.
Mehke so. Želim jih čutiti na sebi. Na vratu, na prsih, na trebuhu …
Želim, da me ugrizneš in izpiješ …
Namesto tvoje zadnje besede se sliši moj smeh; nagnem glavo nazaj in se smejem.
Sladko-grenak je moj smeh, tvoj pogled pa gleda moj vrat in vidim, kako bi rad zagrizel … polizal … izsesal iz mene vso ljubezen, ki se je v točno tem trenutku nakopičila tam, točno tam, med nama.
– – –
Zunaj zazvoni. Obrnem se in s terase počasi odidem proti vhodnim vratom. Poštar.
“Le zakaj mi ne piše?” pomislim, podpišem poštarju in zaprem vrata realnosti ter spet zaniham na drugo stran.
– – –
“Nate. Le nate mislim.” si zapisal nek večer, tik pred polnočjo.
Kot bisere zbiram v mislih vsa tvoja pisanja.
“Sanjam te. Kako se ljubiva. Skoraj vsako noč.” je pisalo zjutraj.
“Proti jutru sem se zbudil. Kričala si v mojih sanjah. Od užitka.”
“Rad te imam. Zato sem te pustil oditi.”
– – –
In moje srce poči. Spet. Ponovno. Še enkrat. Kot vsak dan, kot vsak večer, kot vsako jutro.
Poči. Še enkrat. Čeprav so bile le sanje.
A srce ve, da ni razlike.
Sanje v realnosti. Ali realnost v sanjah.
Zato poči.
In jaz se zavem, da sem jaz tista, ki je rekla: ne morem.
Ne morem več.
Pusti.
Pusti me.
Pusti, da se moje srce vsak večer znova razbije na tisoč koščkov.
Ker midva nimava prihodnosti.
Ne. Ne zdaj.
Zamudila sva trenutek in življenje je obrnilo list.
Mojega v eno, tvojega v drugo smer.
In zdaj morava živeti.
Z védenjem, kje je najina ljubezen. In z védenjem, da nisva skupaj.
Živeti. Naprej.
Kaj ko …?
Če bi takrat …?
Zakaj nisva …?
To ne obstaja.
Obstaja samo to, kar je.
Ti. Jaz. Vsak na svojem koncu.
Daleč stran.
Med nama pa … celotno vesolje.
– – –
Maček, ki se preteguje na kavču, me pokliče s pogledom. Sedem k njemu. Pobožam ga.
In ko zaprede, me nežna vibracija zaziba.
Vse je. Vse je, kot mora biti.
Spusti.
Spusti.
Spusti.
Nekoč. Nekje. Spet. Midva. Morda.
– – –
Sklonim glavo in pogledam navzdol. Z dlanmi objamem svoj obraz.
S prsti počasi drsim po obrazu … do vratu … še nižje.
Čutim, kako me božaš.
Tvoje roke na meni.
Prenizko. Preblizu. Pregloboko. Za prijatelja.
In spet me odnese. Na drugo stran.
