Najino srečanje je bilo kot darilo.

Mehko kot najmehkejša pernica moje stare mame, s katero sem se pokrivala kot čisto majčkena deklica.

Dišalo je po prvinskem.

Po pravkar zorani zemlji, iz katere puhti najbolj pristen vonj življenja. Po rodovitni zemlji.

Vonjalo je po travi, ki so ji, ker je preveč zrasla, pravkar odrezali noge.

Ona pa nam je v zahvalo podarila volj najboljšega parfuma. Zeleno svežino.

– – –

Najno srečanje je bilo kot … dom. Prideš, vstopiš, se sezuješ in veš.

To je to.

Ni mi več treba iskati. Ni mi potrebno bežati. Ni mi treba igrati.

Lahko sem. Samo sem.

– – –

Srečanje. Blagoloslov.

Ne skriva se zaman v besedi še ena beseda, ki jo iščemo in za katero se včasih pehamo.

Sreča.

– – –

A … to srečanje, ki ni bilo prvo, ni bilo namenjenu teku na dolge proge.

Najina skupna zgodba se je začela, kot se začnejo najboljše zgodbe.

“Once upon a time” – torej “nekoč sta živela” …

a konec ni nakazoval standardnega konca “together they lived happily ever after”,

“skupaj sta živela srečno do konca svojih dni”.
Živeti skupaj? To so bile le sanje. Mokre, resda, a vseeno samo – sanje.

– – –

Priznam, bil je moj najljubši princ.

Bil je eno najlepših poglavij mojega življenja.

Bil je – vem, sliši se klišejsko, a bilo je kot da sanjam – le da z odprtimi očmi.

Svet je dobil barve. Svetle in žareče.

A za ovinkom je čakala realnost in bilo se je potrebno zbuditi.

– – –

In zgodba je morala ostati nepovedana.

Skrita.

Zamolčana.

– – –

A daleč od tega, da je bila tiho.

Kričala je, na vsa pljuča … navznoter.

“Piši, piši se naprej, zgodba.

Le moje poglavje se mora tukaj zaključiti,” sem rekla

in zaprla knjigo.

– – –

Položila sem jo na dno.

Velikega lesenega predala.

In na dno srca.

Tam je in čaka.
– – –

Kak večer, ko je luna posebej okrogla in svetla, se velika, železna ključavnica odklene.

In predal se počasi odpre.

Takrat iz mojega srca posije majhna in drobna bleščeča lučka.
Svetle srebrne barve se razlijejo po temni travi.

Posveti in nekaj časa brli … nato se počasi spet odplazi na dno srca.

Zaklene se, sama.

Kot priden kuža, ki ve, da je neubogljivo zagrešil lumparijo.

Ne kregam je.

Konec koncev sem ji jaz dovolila. Da je prišla. Spet. In spet. In spet.

– – –

Ker rabimo lučke.

Lučke z najbolj oddaljenih in najtežje dostopnih koščkov srca.

Zato živimo.

Ker so še tam.

In ker nam tu in tam v kaki posebej lepi noči

osvetlijo pot.

Pa četudi staro.

Ali nikoli prehojeno.