Jaz pa ne morem naprej.

Zdi se mi, da vem, kako je videti.

Pekel.

– – – – –

Ti si tiho.

In jaz razmišljam, zakaj.

Tisoče slik mi pada na misel. Vse so temne … meglene … črne. Nobenega sonca.

To je pekel.

V moji glavi.

– – – – –

Se kdaj vprašaš, zakaj ni šlo?

Jaz se.

Vsaj tisočkrat dnevno.

A se trudim, da ne bi. Vsak trenutek se trudim. Tudi zdaj, ta trenutek.

Trudim se in trudim.

In bolj kot razmišljam, kako naj neham, bolj mislim nate.

– – – – –

Poizkušam se vrniti k stvarem, ki jih imam rada.

Kjer uživam.

Kjer najdem mir.

A počutim se, kot da se mi udirajo tla …

Vedno, ko hočem iti naprej, se pogreznem.

Kot v živi pesek …

Ne premaknem se s točke, noge so težke … kot v betonu.

Ne morem naprej.

– – – – – –

Strah me je.

Da si bom celo življenje želela.

Da bi bil ti del mene.

– – – —

Zdaj vem, kaj je pekel.

Zdaj točno vem …