Dovolimo si doživetje, ko smo primorani vklopiti tudi druga čutila, ne le prevladujočih, oči. In seveda naših neznansko pametnih možganov.
Najini telesi sta se enostavno našli. Sredi noči, v popolni temi sva se znašla sredi ljubezni. Ne vem točno, kako se je to zgodilo, kateri od naju se je prvi zbudil in prvi dotaknil drugega. Zgodilo se je popolnoma spontano in naravno. Vse skupaj je bilo videti kot sočasna reakcija dveh teles. Kot reakcija na fizično privlačnost, na vročo in divjo spolno energijo.
Rada se ljubim. A to največkrat počenjam v svetlobi. Tudi v dnevni, če pa je že večer ali noč, pa prižgem kakšno majčkeno lučko. Da vidim vsaj obrise moškega telesa, njegove roke in oči … To me vzburja. Oči imajo veliko vlogo pri meni predvsem v predigri, med samim seksom pa se vedno znova ujamem, da mižim, a vseeno – lučka mora biti, da ga vidim, da vidim sebe, najine poteze.
Spomnim se – ni bilo zdaj prvič, da sva se ljubila v popolni temi – bilo je že prej, nekje bolj na začetku zveze, a tema mi ni ustrezala … Nisem ga videla in ker nisem videla, je bil užitek manjši. Celo z glavami sva se butnila, ustnice niso našle ustnic, kar je po mojem pri seksu potrebno in tega nato nisva več prakticirala. Vedno je ob lučki tam notri zagorela tudi lučka v sobi.
Tokrat ne. Bilo je … prvinsko … naravno. In luč bi bila odveč. Vse bi pokvarila.
Namesto vida so se tako vklopili popolnoma drugi senzorji … ušesa so poslušala, kje se premika, roke so tipale njegove, koža je iskala kožo … In ugotovila sem: včasih potrebujemo neznano. Korak v neznano, skok v temo … neverjetna, noro divja izkušnja, ki dvigne adrenalin tako, kot prav nič drugega. Neznano.
Zakaj se potem tako bojimo? Zakaj se kot pijanec plota vedno želimo oklepati znanega in preverjenega?
Tveganje je – v vseh smislih, seveda, ne le v postelji in ne le povezano z vidom in gledanjem – pač tvegano. Ker nikoli ne veš, kje se boš spotaknil. Se boš lahko pobral? Um nam govori: “Ne, ne poizkušaj, ne bo ti všeč! Nevarno je! Skok v neznano? Niti slučajno! Korak stran z utečene poti? Ne, padel boš!”
Pa kaj! Pa kaj, vedno rečem svoji “pametni” glavi. Še nikoli ni bilo tako, da ne bi nekako bilo, je vedno govoril moj oče in tega se držim vedno, ko me možgani držijo nazaj, da ne bi stopila v neznano. “Padla boš!” mi govorijo moje misli. Aja? In? Nikoli ni nihče podpisal, da ne bo padal. Padci na poti so nekaj normalnega. Padeš, se pobereš, greš naprej. Da boli? Ja, tudi boli. Tako pač je; kar ne boli, ni življenje, je nekoč rekel, mislim da celo Ivo Andrič. Da se pa enkrat ne bom pobrala? Verjetno drži; nekoč nekje pride zadnji padec, ko res ne vstaneš več. A vmes je vsak dan na tisoče majhnih vzponov in padcev. Ki ne ubijejo. Ampak ojačajo.
Rada izzivam svoje življenje. Rada preizkušam različne čute. To me dela živo. Življenje ni živo samo po sebi, tako je, kot ga živimo mi. In če nam je dan ta čudež, če nam je že bilo dano živeti – padajmo! Le tako se bomo lahko pobirali.
Zato tudi na padce in stopinje “mimo” in “drugam” v seksu ne gledam tako tragično. Danes ni bilo tako enkratno kot prejšnjič? Pa kaj! Bo pa naslednjič! Stopi na sosednjo potko, obleci si novo, seksi spodnje perilo in ga, spečega, prebudi v njem. Pošlji ji fotografijo svoje otrdline v spodnjih hlačah, potem, ko si mislil na njo. Naredi to, naredi nekaj novega, nekaj, na kar ni nikoli niti pomislil ali pomislila! Seks je pot v neznano, vsakič, tudi z znanim človekom. Zaprimo oči. Mogoče bomo v temi spoznali, kako barvito in raznovrstno je življenje.
