Mogoče pa ni pravo vprašanje “Zakaj prav jaz”, ampak je prav reči “Hvala, da prav jaz”.

Deževalo je. Neverjetno je gledati dež, kako samo – pada. Podnevi je malo težje; pri pogledu skozi okno se moraš pošteno skoncentrirati na eno stvar nekje malo dlje, da opaziš, ali dejansko vmes nekaj … migeta. Ponoči je lažje opazovati vodo, kako se vrača k svoji materi … S svetilko enostavno posvetiš v temo in … majhni biseri se usipajo z neba.

Tako je bilo tudi to jutro. Mirno. Tiho. Nikjer nikogar. In padalo je. Samo to. Vprašala sem se, kako lahko nekdo samo … pada. In nič drugega.

Nasploh so se mi zadnje dni pojavljale milo rečeno čudne misli in smešna vprašanja. Že prejšnjo noč me je zbudila bolečina v prsih … topa in težka je sedla name … in preden so moje misli popolnoma ugasnile, sem sanjala, da sem umrla.

Ni bilo grozno, sploh ne. Nič ni bolelo. Le … tako čudno je bilo vse. Na mizi je ostal odprt računalnik … stavek ni bil zaključen. Pisalo je le: “Ljubi me, kot da me ljubiš,” je bila moja želja. Odgovoril je le” … brez zaključka. Pralni stroj je bil še poln mokrih cunj, sesalec v kotu je čakal, čeprav je tisti pajek že pobegnil v drugi kot. V zraku so ostale težke besede po kratkem večernem prepiru … “Ne, ne moreš iti samo v jopici v šolo! Zunaj je zima!” “Ah, kako si dosadna!!” Pes je čakal, sede ob povodcu, da ga nekdo zjutraj odpelje ven …

Opazovala sem vse to. Mirno. Kot dež, ki je padal zunaj. Obrnila sem se in …

Prebudil me je maček. Moker, z dvignjenim repom v pozdrav in z izgovorjenim “Mrrrr” v zahvalo mi je spet potacal okensko polico, ko sem mu odprla, ker je praskal po roletah.

Zjutraj, ko sem se v dežju počasi sprehajala proti domu, ko sem v šolo pospremila otroka, sem šla mimo igral, s katerih je pred kratkim padel sin. Tisti trenutek mi je postalo jasno, kot še nikoli doslej, da bi bil lahko umrl. To bi lahko bil konec. In na mizi bi ostali prazni zvezki … v kotu nepospravljene igrače … na postelji umazana, neoprana oblačila.

Plošča na mojem gramofonu se je nenadoma obrnila.

“Zakaj prav jaz? Zakaj moram vse to prenašati prav jaz?” sem se spraševala minule dni. “Vse to sr… zakaj ne more enostavno … biti vse v redu? Zakaj moram biti močna? Jaz, ki bi tako rabila, da prav meni nekdo pove … da mi reče … da me poboža … potolaži … stisne … Zakaj, prekleto, prav jaz??”

A zdaj se je kar naenkrat vse zložilo na pravo mesto … Videla sem. Vse je v redu. Vse je, tako, kot je okej. Kako to vem? Ker je tako, kot je. Točno tako, kot je. Drugače ne bi bilo, drugače ne more biti, kot je, zdaj. Trenutno. In – vsi smo tu. Živi. Zdravi. Celi. To je to.

Nikoli prej nisem bila tistemu toboganu tako hvaležna, da je bil le padec. Nikoli prej nisem bila univerzumu bolj hvaležna, kot zdaj. Da je v tisto majčkeno deklico dal tudi toliko trme. In moči. Ki je v njej z leti samo še rasla. Nikoli prej nisem bila tako vesela, da so to trmo podedovali tudi njeni otroci. Ker bodo se tudi oni znali postaviti zase. Ker bodo tudi oni znali sami zalizati rane. Ker bodo tudi oni rekli: hvala, ne bi bilo treba vsega tega, a – hvala vseeno.

Tudi za preizkušnje. A predvsem za moč. Za to, da mi vedno znova uspe sestaviti. Zlepiti skupaj … Srce, ko pade. In se razbije. A … hej, vsi koščki so še vedno – celi.