Tukaj si. Kot trn, zarit pod mojo kožo.

Tvoj zadnji pogled mi je dal vedeti. O tebi bom pisala vse svoje življenje.

– – – – – –

Kombinacija … vedno je bistvo v kombinaciji, kajne?

Če je človek alergičen, je vedno kombinacija sestavin, ki je to povzročila. Če je srečen, se prav tako morata “poklopiti” vsaj dve stvari. Tako je bilo pri tebi.

Kombinacija je bila tisto, kar me je za vedno pritegnilo k tebi.

Kombinacija nežnosti in divjega. Popoln obliž za mojo norost. Ti.

– – – – – –

Odtlej sem te iskala. Povsod. V mrzlih jutrih oktobra, v dežju in pišu aprila ter v vročini avgustovskega sonca. Čakala sem, vdano, potrpežljivo, čeprav z dvomom v srcu.

Kajti nekje globoko sem vedela. Nikjer. Nikjer te ne bom našla. Ker nisi tam zunaj. Notri si.

– – – – – –

Vedno ostajajo stvari, ki jih ne povemo.

Nekatere v navalu časa pozabimo, spolzijo mimo in ko se spomimo na njih, je njihova prava energija že zbledela. Pa smo tiho.

Drugih ne povemo z namenom. Ker bi bil to plaz. Ali tornado. Oglušujoča burja. Pa smo raje tiho.

Nekatere pa ostanejo nepovedane, ker … ker čakajo. Ždijo. Potuhnile so se nekje v ovinkih našega telesa. Za neznano količino časa. Ko pride prava sekunda, pa izbruhnejo.

Ocean čustev in besed naju zalije. Mokra in zadihana obleživa. Vsak na svoji strani reke.

– – – – – –

Ne vem, kako ti uspeva. Ampak čisto vsakič narediš, da pozabim.

Vse padce.

Vse bolečine.

Vse egotripe.

Vse konce sveta.

Ki sem jih morala prestati zaradi tebe.

In ljubiva se kot nikoli dotlej.

– – – – – –

Bilo je majčkeno, skoraj nevidno seme, ki si ga nevedoč in brez zavedanja, kaj počenjaš, posejal.

Padlo je tja, kamor ne bi smelo. Na moje srce.

Moje srce pa se je odprlo.

Od takrat rasteš v meni kot plevel. Vsako uro in vsak dan si močnejši.

Mene pa je vedno manj.

– – – – – –

Počasi, počasi se je zgodilo. Skoraj nevidno, a tako zelo prisotno.

Zlezel si tja, kamor ni uspelo še nikomur. Nikomur do zdaj.

Pod mojo kožo.

Včasih se božam. Moja koža je gladka in topla. Moja roka na moji voljni koži.

In ti. Tukaj si. Kot trn, ki ga nikakor ne morem spraviti iz sebe. Tik pod mojo kožo.