Balada o tem, kako je za nekaj časa ugasnil moj plamen in si je poželenje privoščilo izlet.

Brez velike drame sem nekaj časa nazaj ugotovila zame kar presenetljivo dejstvo, da sem že nekaj debelih dni “na suhem”; še bolj pa me je presenetilo, da mi ob tem sploh nič ne manjka. Skratka, neizpodbitno dejstvo je bilo, da je moje poželenje odšlo v k….

Oziroma – se opravičujem, bom poskušala biti nanančnejša – prej je bil središče mojega poželenja vedno kak “k…”, zdaj pa ga kar naenkrat nisem več našla.

Ne k…! 😂 Poželenja vendar!

Kaj naj rečem … čudno se mi je že zdelo tole dejstvo, a se s tem nisem pretirano obremenjevala. Živela sem pač s tem, da me ne zjutraj ne zvečer ni preplavljala želja po niti eni od posteljnih aktivnosti. Na samo po seksu, niti po kakšnem stiskanju, masiranju ali božanju se mi ni kolcalo. Totalno čudno … vsaj zame. Malo je manjkalo, da si nisem zašpilala tiste Wernerjeve, ki sta jo Zrnec ter Bizovičar priredila in v kateri pojeta o ugaslem plamenu poželenja.

Mi je pa kljub temu odleglo, ko je to temo, ki je pogosto tabu, načel tudi prijatelj. Iz očitno popolnoma istega razloga – tudi njegovo poželjenje je odšlo na izlet. Spakiralo kufre in – adijo! 

“Vida, ti si ne boš narobe razlagala, pa o tem te ni sram govoriti,” je začel: “Kako je pa kaj tvoje spolno življenje?”

Rekla sem samo: (ja, uganili ste) “Eh, v k…” Nato sva se malo smejala, kajti absurdnosti življenja so vedno največjega smeha vredne.

“Nimam pojma, kje je trenutno moj libido,” sem s svojo zgodbo pritrdila njegovi: “A na mojem naslovu ga trenutno ni.” 

Tudi moj partner je – kar je skoraj neverjetno – opazil razliko. Napol v hecu, a kar precej zares, mi je v enem od pogovorov navrgel: “Saj hodiš v posteljo samo še spat.” Jaz sem namreč ponavadi (bila) tista, ki išče bližino, ki začenja z dotiki in ki daje pobude. Zdaj pa – nič od nič. Takrat mi je postalo jasno, da je zadeva res očitna, ker, če pa nekaj vidi izbranec mojega srca, potem je ta stvar ali res velika ali pa mu skorajda pade na glavo.

S prijateljem sva se v zabavnem pogovoru o odhodu poželenja in libida na dopust stirnjala, da bo potrebno pač – počakati. Kaj češ drugega? Se siliti?! Seveda ne. Ležati vznak in misliti na Slovenijo? Eh … Sama sem sicer že razmišljala, da bi poiskala kakšne zunanje pomočnike.

Ne, ne mislim sveže krvi! (Packe in packi tisti, ki ste to pomislili! 😆) Mislim kak čudežen zvarek, ki ti, ko ga zaužiješ, nudi skoraj vekovečne užitke, dokler ne ostaneš popolnoma brez diha.

Bolj iz heca kot zares sem v google vtipkala “kako ojačati” in predlagal mi je “wi fi”, kar se mi sploh ni zdelo smešno. Kajti, če kaj, potem imamo v hiši res dober wi fi. Na “kako ojačati poželenje” pa je, kot sem predvidevala, priletelo polno nekih kvazi člankov, ki so v bistvu prodajali vse sorte kapsul, napitkov in praškov, ki so meni in prijatelju podobnim lahko v pomoč.

Seveda te spletne strani številke moje kreditne kartice niso videle, sploh, ker se je nekega večera popolnoma potihoma, a čisto zares, moje poželenje vrnilo. Sploh ni potrkalo, kar znašlo se je z mano tam, pod tušem in moram priznati, da že dolgo koga nisem bila tako vesela. Sicer ne bi mogla istega trditi za mojega gospoda, kajti, ko sem ga poizkušala zbuditi, je rekel samo: “Kaj si ti smešna? Zdaj? Jaz že spim.” Obrnil se je na drugo stran in zamrmral le še: “Zjutraj …” Jaz pa sem se – hočeš, nočeš, moraš – s svojim prijateljem libidom vrnila pod tuš in … priznam, fino sva se imela.

Ob tem me je začelo spet srbeti vprašanje, ki je pogosto na mojem dnevnem redu.

Zakaj pri hudiču se dogaja, da za nekaj, ko to dosežeš ali dobiš, izgubiš zanimanje?! Sicer je bilo to dejstvo že od nekdaj večen vir mojih živciranj; da, ko nekaj končno dosežeš, kar naenkrat zate izgubi pomen.

Ali pa ga ne izgubi popolnoma, pač pa toliko, da se ti včasih zdi “eh … brez veze”. To me res jezi. Še zmeraj in zmerom znova. Pa ne vem zakaj, saj mi je jasno, da je to enostavno občečloveško dejstvo. Prisotno med ljudmi od dojenčkov do starcev. Pri mojih, vaših, vseh otrocih. Pri vas, nas, njih. Otroci so se pripravljeni dati iz kože za kako igračo. Želje jim ne izpolniš takoj, recimo da čakajo tudi več let, a – ko jo dobijo, igrača po dveh, treh dneh leži v kotu, pozabljena. Res je, drži – dlje, kot traja želja, malo dlje mogoče ostane interes po tem, ko se jim želja uresniči. Če pa jim željo izpolniš takoj, je igrača pozabljena že v dveh urah. Največ.

Podobno je pri odraslih, z mogoče resda malo daljšo časovno črto, kako dolgo potem interes ostaja. A sčasoma zbledi… kar je logično. Le kdo se namreč ne prenajé vsak dan iste župe? In kdo bi si sploh še želel nekaj, kar že ima?!

V življenju se sicer v neskončnost ponavljajo vedno iste zgodbe – dokler smo zdravi, zdravja ne cenimo in ne delamo veliko, da bi ga ohranili. Večinoma; vsa čast izjemam. Dokler imamo hrano, streho nad glavo, zaposlitev, se nam to zdi “normalno”. Dokler imamo nekoga v postelji, ga jemljemo kot nekaj samoumevnega.

Kake generalne napake! Ki so vse posledica napačnega gledanja. Namreč, da nekaj – imamo.

Sama sicer poiskušam ne pasti v to past posedovanja. Ker na noben odnos s kakim človekom ne gledam, da ga pa zdaj “imam”. Konec koncev se to lahko v nekaj urah spremeni, a ne?

Prav tako živali; na njih ne gledam kot na svojo last. So samosvoje in so pri meni ali z menoj le za nekaj časa. Tudi na otroke poiskušam gledati na ta način, pa na svoje telo, ki ga “imam” le sposojenega. Pa na prijatelje, sodelavce; konec koncev tudi življenje ni naša last. Tu smo le začasno. In če nam uspe pogledati skozi ta očala, potem … potem mogoče ostane kaj več veselja, radosti in radovednosti do zadev, ki se sicer zdijo samoumevne. Pa to niso; daleč od tega. 

Ali, kot poje legenda, Zvonko Bogdan: “Ko te ima, taj te nema …” Torej, “Kdor te ima, ta te nima”. Kar prekleto drži, nič ni bolj resničnega od tega. Res je, da sicer naprej prepeva tudi: “Ko te nema, taj te sanja; ko te sanja, taj te ljubi, a ti o tom pojma nemaš.” (Kdor te nima, ta te sanja; kdor te sanja, ta te ljubi, ti pa o tem nimaš pojma.) Kar pa je skoraj že druga zgodba, čeprav ni; pravzaprav je le variacija na temo, ki potrjuje mojo pripoved. Zgodbo o izgubi želje, ki jo, če smo dovolj spretni, lahko tudi obrnemo. V svoj prid, seveda. 😉