In ali ima on nas?
Potrebovala sem ga kot vroča, suha prst potrebuje topel in težek poletni dež.
Potreboval me je kot noč potrebuje svetle zvezde.
Potrebovala sva se, eden drugega. Kot zrak. Kot vodo za življenje.
Ta potreba je bila še večja, ker se pravzapav nisva imela. Uradno. Drug drugemu sva bila prepovedan sadež. Od nekdaj. In za vedno. Kajti vedela sva. Zgodbe, ki jih piševa z nekom drugim, ne bova zaključila. Ne midva.
Le kaj je bolj privlačnega kot sladka bolečina, ko si ga želi vsaka celica … ko nekje tam notri žge … vre in peče … pa vendar ga ni tu, da bi ta ogenj pogasil. Ni ga na dosegu mojih rok … nohti ga ne dosežejo … Razpraskala bi ga … zagrizla vanj … posrkala iz njega zadnje kaplje energije …
In le kaj je slajšega kot nekdo, ki si ga že okusil, pa se ga nisi imel priložnosti prenajesti …
In tako sva hrepenela. Po času, ko sva eden z drugim. Ko je vredna vsaka minuta. Po času, ko je v zraku kar puhtelo po toplem vonju, podobnem jasminovem, in po težkem, nepotešljivem vonju strasti. Po tistih sekundah, ki so imele granko-sladki okus, okus po še. Ki so bile nepovratne, neopisljive in neponovljive.
Nikoli, ampak res nikoli med nama ni bilo enako kot prejšnjič. Vedno je gorelo bolj. Je pa tudi bolelo bolj. A vso to vročino in bolečino sva prenašala z neke vrste užitkom.
Užitka ni pokvarila niti bolečina kilometrov niti teža dni, ki so bili med nama. Ki so bili prepreka pred najinim ponovnim snidenjem. Kajti – bilo je vredno … vedno znova je bilo vredno.
In ko se je vendarle zgodilo, je bilo to gorivo za nov ogenj, novo strast in novo željo. Ki je sedela na mojih prsih in zahtevala še. Temelj za senco, ki me je spremljala noč in dan. Zjutraj sem bila njegova prva misel. Zvečer je bil moj zadnji vzdih.
Velikokrat sem se vprašala, zakaj. Zakaj prav on? Zakaj prav jaz? Ni bilo odgovora, ki bi bil pravi. Le Zvonko Bogdan je nekoč daleč nazaj, ko še nisem vedela, kaj je strast, na odru domačega mesta zapel: “… Ko te ima, taj te nema, ko te nema, taj te sanja, ko te sanja, taj te ljubi …” Takrat nisem čisto razumela, mi je pa kaj kmalu postalo jasno, o čem poje.
Pogosto je tako. Kdor te ima, te pravzaprav nima. Ne vedno.
In – kar je še skoraj pogosteje – kdor te nima, te sanja.
Imamo tistega, ki ga imamo? Zares? Ali ima ta koga drugega? Ima nas kdo drug?
Pogledala sem v nebo. Namesto odgovorov mi je poslal dež. Tople, težke kaplje so padale name in drsele po moji koži … počasi in nežno … vedno nižje … Kot on. Z menoj. Ves čas. Tudi če ga ni.
