Nikoli poslano pismo nekdanjemu ljubimcu.
»Ker želim to ponavljati,« si rekel. In slišala sem te. Nisem bila tiho le, ker sem te poslušala, ampak tudi zato, ker sem te slišala.
Tišina. Z moje strani. In bolečina. Obeh.
A … ni se mi zdelo smiselno pametovati o tem, da … da življenje pač táko je. Da včasih komu ni usojeno. Ponavljati. Rekla sem le: »Vem. Vem, a … ne morem.« In solze so tekle. Solze nemoči. Toliko sem ti želela povedati, takrat, pa … Ni šlo. Včasih ne gre. Včasih tudi meni ne gre. Zato pa – pišem.
Že takrat sem ti želela reči, da ne jemljiva tega – tega, da nama ni sojeno – za slabo. Kajti tu je, to … neoprijemljivo in neopisljivo. To, med nama, je tu; četudi midva nisva več v dvojini. Ostaja. Tu, ne vidiš? Jaz čutim. To mehkobo znotraj in toploto … Tvoj pogled, kot blazen. In moj, vdan in čakajoč. Nate. Na tvoj dotik, tvoj dih, tvojo slino in tvojo tekočino. Vonj … še je tu. Vedno se prikrade. Nekje po ovinkih mojih možganov najde pot. In je spet tu. Vonj po meni, po tebi, po tisti zimi. Kot prvič. Adrenalin. Vedno znova me preplavi. Pa najsi pomislim le na košček minute, ki je bila med nama; mogoče le misel na klic ali na krik … Na smeh … Slišim tvoj vzdih tik pred koncem. Še te čutim. Vidim te, vedno znova, kako prihajaš, jaz pa te čakam tam zgoraj ob oknu. Stojim za zaveso, nestrpna, da te spet vidim. Ali pa, kako zvonim spodaj in imam v sebi to … to … kako sploh reči temu? In potem odpreš in razlijeva se eden v drugega.
Prav vse, vse, je tu razumeš? Ves čas. Kot senca je to, neimenovano; kot senca me spremlja povsod.
»Zakaj ne vnovčiš tega? Kar je bilo,« sem te vprašala takrat, se spomniš? »Zakaj ne obrneš v dobro?« Kar je lahko reči. Ali napisati. Malo težje pa živeti. A – vem. Vem, da veš in jaz se ponavljam. Tako je. Včasih.
Želela sem ti povedati samo, da … kako naj to rečem, da ne bo slišati ceneno, postano ali obrabljeno? Da … si tu. Še vedno. In vedno spet. Kadar hočem. In kadar nočem.
Tu. V meni. Ta občutek. Da imam nekoga v sebi. In da je košček mene ostal nekje drugje. Pa čeprav ne bi smel. Srcu se ne da dopovedati, določiti, kaj sme in česa ne. Kako že poje tista? »… srce proda stari trik … in se odtrga …« Tako se počutim; večino časa. Raztrgano? Ne, raztrgano ni prava beseda. Razpeto. Ja, to je bližje. Razpeto – med več srci. Vidim te, kako me gledaš; skeptik, kot vedno. A – zakaj bi obračala v mol? Rajši imam pesmi v duru. Mol obžaluje, dur proslavlja. Da se je sploh zgodilo; mnogim se ne. Tako močno in tako intenzivno. Tako enkratno.
Da bi ponavljal? Tudi jaz bi, kdo pa ne bi. A, v življenju, ki je sicer eno samo ponavljanje, so določene stvari in nekateri dogodki enostavno neponovljivi. A hkrati nikoli ne izgubijo žara znotraj nas. Tam so, nekje v nekem predalčku; kot stara, nikoli poslana in prebrana pisma.
Srce namreč gre. Četudi ve, da bo bolelo. Tudi tako je, v življenju. Zato – sprejmiva. Da ostajajo slike, misli, vonjave. Vezane na tisti večer ali popoldan, na jutro in dan. Še so tu. Tega nihče in nič nikoli ne izbriše. Zabloda? Mogoče, kdo ve. Zadnjo besedo ima tako ali tako vedno – čas. Ki vzame, ali pa pusti. Spomin. Občutek. Vonj. In dotik. V duru.
In jaz še vedno pišem. Četudi ni potem nikoli prebrano. Veliko takih pisem je nastalo, ki jih nisem nikoli poslala in jih ni nihče nikoli prebral. Pismo prijateljici. Mami. Očetu. Sodelavki. Ljubimcu. Temu in onemu. Sestri in bratu. Življenje je pač tako. Da včasih beseda ne pride do tistega, ki mu je namenjena. A to še ne pomeni, da je ni. Tukaj je. Samo prebral je še ni, nihče. Jo je pa občutil.
