Ne verjamem vsem svojim mislim, čeprav me včasih kaj močno prepričujejo.

Bila je majhna, stara skoraj leto in pol. Jaz pa sem imela doma tudi še nekaj tednov staro dojenčico. Eno, staro leto in pol in drugo, komaj rojeno. A to zame sploh ni bil problem. Je pa bil takrat njun ati pravkar zbolel za kar resno avtoimuno boleznijo. In je želel imeti tisti dan malo miru. No, malo več, kot po navadi.

Starejšo hčerko sem zato za nekaj ur peljala k njeni babici. Mlajša je ostala z mano, drugače ni šlo; praktično ves čas je bila namreč na mojih prsih, stekleničke takrat še ni sprejemala. Hčerki pri babici ni nič manjkalo; nasprotno. Imela je več pozornosti, kot bi je dobila doma, ob dojenčku, neprespani mami in bolnem očetu.

Še danes čisto razumsko vem, da je bilo takrat s prvo hčerko vse super, mogoče je bilo zanjo celo bolje, da je bila tam. Vem, da je bilo vse točno tako, kot je moralo biti, a … vsake toliko časa se spomnim na to. In mi pritečejo solze. Ker nekdo v meni govori: “Slaba mama si.”

Sicer nič o tem, zakaj tako misli, ali pa, zakaj mi to razlaga. A mi ta glas, ki je kar močan, to razlaga še naprej.

Jaz pa nikoli ne bom pozabila, kako sem se počutila ves čas brez nje. Še posebej po tem, ko sem prišla po njo in mi je babica povedala, kako težko je že čakala, da pridem. 

Seveda … otrok si je želel domov. Kakršna koli gneča je že doma, kakršno koli delo že ima mama s kom drugim, otrok si želi biti s svojimi starši. 

In še danes me, ko slišim ta notranji glas – čeprav vem, da hčerki ni manjkalo nič – zaboli, zakaj nisem vztrajala, da ostane z mano. Še danes, pa je hčerka že najstnica.

Ob tem mi privrejo na plano tudi drugi spomini, ki v meni povzročajo žalost, razočaranje nad samo sabo, takoj padem v stres in v solze. 

Spomnim se, kako sem jo prvič udarila po rokici. Kako ji nisem znala vedno česa lepo povedati. Kako sem dvigovala glas. Kako utrujena sem bila in se nisem vedno z veseljem igrala z njo. Kako ni več želela spati popoldan, jaz pa sem vztrajala pri tem … Kako … tisoče in tisoče slik. In med njimi  niti ene vesele; vse imajo tak čuden lajt motiv. Vse pritrjujejo: “Ja, slaba mama si.”

Odjebite!

Sem skoraj zakričala ondan, ko so mi spet začele prihajati na plano take misli. Sodbe. Moje sodbe. O meni. 

Kot da nisem dala od sebe vsega. Takrat. In zdaj. Kot da nisem svoje energije do zadnjega atoma uporabila prav za otroke.

Zato – spokajte, predrage misli, popokajte svoje kufre in sebe ter svoje neumne prijateljice odpeljite daleč stran! Ne želim vas več ne slišati in ne videti! V moji glavi ni prostora za nekoga, ki me prepričuje, da sem nekaj delala slabo, jaz pa vem, da je to larifari. Odidite in ne vračajte se več! 

Mogoče res nisem mama, ki bi si za svojo roditeljsko vlogo zaslužila nobelovo nagrado za mir. Si pa tudi ne zaslužim, da mi nekdo vsakih nekaj mesecev riba nos z neumnimi vprašanji o tem, zakaj sem otroka za nekaj ur pustila samega na obisku, zakaj sem kdaj dvignila glas in zakaj sem včasih tako dolgo pri čem vztrajala.

Zato, dragi notranji negativni glas, povem ti le eno: poznam te, puška, še iz časov, ko si bila pištola. In ne bom več padala na te fore.

Ker – prvič – ne držijo. Ker – drugič – sem se vedno, res vedno trudila in se nikoli v življenju ne bom prenehala truditi; sploh ne, ko gre za moje otroke. In – tretjič – ker na naše ravnanje včasih malo vplivajo tudi okoliščine. Ki pa niso vedno zelo prijazne; nasprotno, po navadi so ubijalske. Vsaj pri meni so bile.

Zato – odjebite, misli o tem, da sem slaba mama. Mogoče res nisem mama za pet. Sem pa mama trem zdravim in krasnim otrokom, ki jih učim, da naj vedno razmišljajo z vsem svojim telesom, ne le z glavo. Pravzaprav še najmanj z glavo. Pogosto jim rečem: “Možgani so tako hudo ‘pametni’, da ti bodo vse žilvjenje govorili najrazličnejše stvari; nekaj jih bo uporabnih, večina pa ne. Ne pozabi – tega res ne pozabi v življenju, prosim – ne verjemi preveč svojim mislim. Možgani nas ‘hecajo’, mečejo na ‘finte’, resnico prirejajo v svojo korist. In korist imajo, ko mi nismo srečni; ker potem nenehno nekaj razglabljamo. Zato – previdno s tistim glasom, ki ga slišite notri. Ker nima vedno prav. Pravzaprav ima prav zelo redko.”

Večkrat je bolje “premisliti” ne v glavi, ampak v srcu, da vidiš, s kakšno vibracijo bo odgovorilo srce. Nato je tudi dobro poslati misel v trebuh in počakati, da ti ta s svojo energijo pove, kaj o tem misli. Dobro je malo predihati. In potem vprašati za mnenje še možgane. Ne pa samo njih. Ker so največji manipulator, kar sem jih kdaj srečala.