V meni je neko védenje, čeprav ne vem, kako je tja prišlo in zakaj ostaja.

Takrat sem vedela. Vedela sem, da se bo zgodilo, še preden sem se začela zavedati, da se pravzaprav že dogaja.

Sredi poletja je bilo in v meni je bil tak čuden občutek … težko ga je opisati … občutek luknje. Lakote, praznine, nepotešljivega.

Kar naenkrat mi je zletelo skozi možgane. “Kdaj si bila nazadnje mlada?”

Razmišljala sem, iskala sem po svojih možganskih vjugah … kdaj? Kdaj je bil v meni nazadnje ta občutek … vsemogočnosti … vseobsegajočosti … celosti? Ko se počutiš eno z vsem? Ta čisti in nepokvarjen občutek ljubezni.

Iskala sem in iskala. In ga nisem uspela najti. Očitno tako daleč nazaj nisem mogla niti v svoji glavi.

Kdaj sem bila nazadnje mlada?

Ugotovila sem le eno. Že dolgo nisem imela te potrebe, da bi bila mlada. Ves čas le resnost, resnost, resnost. In ko sem se nekega jutra pogledala v ogledalo, sem ugotovila, da iz ogledala vame strmi nek star, preveč resen obraz neke preveč zaje… ženske. Ženske, ki je pozabila. Kako je biti mlad.

A – nekje notri je vseeno še vedno ta občutek, to védenje. Neizbrisljiv in nepozaben. Kako je, ko si. Mlad. Ko imaš vse rad. In to enostavno noče oditi. Spet in vedno znova in znova nekaj notri v meni začne kliti, brobotati in cveteti. In tisti zaje… ženski v ogledalu se izraz na obrazu za odtenek zmehča.