O tem, kako v torbici nimam in nikoli nisem imela kondomov, vedno pa knjige.

Tista ljubezen je bila posebej velika v meni. Malo manjša v njem, a bila je dovolj.

Močna in polna strasti naju je nekaj časa vodila skupaj, nato pa raztrgala narazen. Ni imel moči, da bi pretrgal nekje drugje. Pa sem se odločila, da raztrgam vez z njim jaz.

Bila je odločitev, ki me je spravljala v obup, a … ni šlo drugače. Včasih je treba, da preživiš, narediti tudi kaj bolečega. Zelo bolečega.

Njegova dnevna prisotnost je bila sol na mojo odprto rano. Peklo me je in žgalo … nisem vedela naprej.

Takrat sem doma, v mamini knjižnici spet – slučajno, kot pač pridejo v življenju “slučajno” stvari na našo pot – srečala knjigo. Kojca, Martina Kojca. Vzela sem ga v roke in v trenutku, ko sem začela brati, občutila olajšanje.

Brala sem tam, sredi dnevne sobe, stoje, in nisem mogla nehati. Zato sem jo vzela s seboj, dobesedno in vsepovsod je bila z mano. Ko in če sem slučajno zagledala njega, sem jo vzela v roke. Nisem je niti odprla, le držala sem jo v rokah, kot ščit, kot prvo in edino pomoč. Knjigo.

Še danes je z mano. Mislim, da nekje v paketu “kaj bi dala v kovček, če bi morala za vedno oditi od doma”.

Velikokrat si predstavljam, kaj bi vzela s sabo, če bi me recimo na vrat na nos odpeljali na nek otok; kaj bi vzela, da bi tam preživela. Ne razmišljam veliko. V mojem “kufru” so – knjige.

Dobro, oblekla bi se kot medo (za primer, da je tam mrzlo), zobna ščetka ne zavzame veliko prostora, ostalo pa bi bile – knjige. Boli mene, kaj bi jedla … neko jabolko ali nek krompir že raste tam … 😂

Skratka – brez knjig mi življenja ni. Dobesedno.

Bila so vmes v mojem življenju obdobja – to je čas, ko se dogaja življenje s tako hitrostjo, da ga človek komajda dohaja – ko nisem brala nič. Absolutno nič. No, razen literaturo, ki je sovpadala z mojo takratno življenjsko situacijo. Beri: brala sem strokovno literaturo, nato spet knjige o vzgoji, prehrani, zdravju in podobno.

A mi je manjkalo. Duša ni dobila svoje prave hrane.

In če zdaj pomislim nazaj, na čase, ko sem se počutila izgubljeno, samo, nerazumljeno in zauščeno … zdaj vem zakaj. Bila sem brez branja. Nikoli nisem bila brez družbe, prijateljic, družine. A bila sem brez branja. In to mi je dajalo občutek izgubljenosti. Nepripadnosti. Nesmiselnosti.

Knjige mi dajo vse to. Da se ne počutim sama. Da nisem izgubljena. Da vem, kje sem, kaj sem in kam grem. Da vedno znova najdem smisel. Vse to v meni povzroči prisotnost branja in knjig.

Nato sem leta in leta – kar sicer počenjam še zdaj – brala otroško literaturo. Pravljice, zgodbice, pesmice. In moja duša je spet zacvetela, saj, če kaj rada delam, potem rada berem – na glas. Vedno, ampak vedno sem obžalovala – za to mi je res neskončno žal -, da ne obstaja poklic “bralke na glas”. To je zame! Obožujem glasno branje! Še preden sva imela otroke, sem partnerju težila in sem mu zvečer v postelji na glas brala Miškolina! 😂

A, ko berem za svojo dušo, je to pogosto tiho; poezija, kratke zgodbe, erotika. Zelo pogosto zavibriram na isti frekvenci kot ženske avtorice: Svetlana, Mila, Berta, Suzana, Erica, Neža … Ženske, brez katerih ne morem živeti. Sicer s tem delam krivico moškim avtorjem, a – res, moram priznati – pisanja, ki jih posebej obožujem in brez katerih si ne predstavljam življenja, so nastala izpod ženskih rok.

Kar ne pomeni, da moških ne berem. Absolutno jih in z velim veseljem. Ne izbiram branja na podlagi spola, samo – ta misel se mi ni prvič prikradla v moje misli. Ženski zalivi pisanja so moj svet.

Zanimivo je, da je moje branje zelo povezano z mojim pisanjem.

Namreč – vedno, ko pišem, se mi dozdeva, da je vse, kar nastaja, bilo nekoč nekje od nekoga že napisano. Da torej ni moje. Prihaja iz moje glave, skače na papir; nekoč, dolgo nazaj prebrano, zdaj pa – kot Trnjulčica – po letih in letih spanja nekje v meni, prebujeno in spet živo izpod mojih prstov. Res! Nič, kar napišem ni res moje – tako, se mi zdi … vse je prišlo vame, tam zorelo, doraslo in skozi mene prišlo na svet. Spet.

In – priznam, to je moja velika bolezen – imam posebno obliko okužbe. Ne bojte se, ni hudo nalezljiva, je pa precej neprijetna; sploh, ko si na minimumu z denarjem. Ne morem mimo knjigarne, mimo antikvarjata, še v drogerijah ali špecerijah, kjer po novem prodajajo tudi knjige, ne morem mimo polic s knjigami. Pa ne samo mimo … ne morem, da ne bi šla vsaj ena (na začetku so v mojem objemu tri, štiri 😮) z mano domov. Na in ob nočni omarici jim imam – če grem zdajle dol in jih preštejem – trenutno najmanj deset knjig. Ki jih berem. Ves čas. Tu in tam. Ali pa danes in nato spet čez štirinajst dni. Ni pomembmno. Berem. 😍

Ker – če ne berem, me ni.

Ali, kot je rekel George R. R. Martin – ameriški pisec kratkih zgodb, scenarijev in televizijski producent, ki je – med številnimi deli – tudi avtor Pesmi o ledu in ognju, kar so predelali v znano Igro prestolov in ga je leta 2011 revija Time uvrstila med sto najvplivnejših ljudi na svetu:

“Tisti, ki bere, živi tisoč življenj.

Kdor ne bere, pa zgolj eno samo.”

Pa ne, da bi bil to glavni razlog za moje branje. Pravzaprav ne berem zato, da bi živela. Berem, ker le tako živim. To je moja meditacija. To je moja kontemplacija. Ko črni znaki na belem papirju do te mere umirijo moje sem in tja poskakujoče misli in nemirno glavo, priprem knjigo, se zazrem skozi okno, v steno, v temo ali pač nekam in … uredim misli. Umirim divjanje in nervozo. Postavim sebe v perspektivo. Takrat ugotovim veliko stvari. Predvsem pa privre na dan hvaležnost. Za vse. Za tisto, kar se zdi dobro, pa tudi za tisto, kar se zdi slabo.

Hvaležnost. Da življenje tudi skozi mene piše svojo kratko zgodbo. In hvaležnost, da jo jaz znam, zmorem in želim brati.