Majceno zrno peska. V morju možnosti. Sámo kot zvezda na nebu.

Včasih se zgodi – ne vem, zakaj, ne vem, kako – da se nekaj v meni prelomi.

Kot bobi palčka.

Tako hitro. Tako nepovratno. In tako nežno.

In potem ne vem, kam.

Naprej? Levo? Kam?

In pa – zakaj?

– – – – – – –

Sožitje. Vsak dan.

Je to mogoče sožitje vsakdanjega?

Sožitje z vsakdanjim?

Ravnotežje?
Zakaj ga lovim že vse svoje življenje?

Zakaj ga je tako težko najti?
Kot da že vse življenje hodim nihajoč … sem … tja … spet nazaj …

Slabo mi je.

Slabo od nenehnega kroženja med tisoč možnostmi.

In ena je slabša od druge.

– – – – – – –

Nikoli ne bom vedela.

Nikoli ne bom zares vedela.

Ali sem res bila jaz?
Ta, ki te je pripeljala tako daleč.

Do konca.

Do krvi.

Sem?

– – – – – – – –

Si si kdaj želel postati nekdo drug?
Jaz?

Vsak dan. Vsak prekleti dan sem si želela.

Da bi bila jaz tista, ki si jo gledal takrat, ko nisi mogel stran od nje.

Da bi bila jaz s tabo v tistih tvojih najlepših letih.

Zakaj si vedno znova predstavljam, da bi bil svet zdaj lepši?
Če jaz takrat ne bi bila jaz, ampak ona.

Bi šla potem sled mojih stopal v drugo smer?

– – – – – – – –

Sem samo ženska.

Čisto navadna, ki jo življenje premetava.

In melje.

Kot školjko morje nosi z valovi sem in tja … sem in tja … pa spet sem … in tja.

Vsak val jo majčkeno premakne.

In malo obrusi.

Postaja vedno bolj gladka, vedno bolj bela. In vedno manjša.

Dokler se ne spremeni v zrnce peska.

Drobno zrno. Še eno. V vesoljnem morju.

Majčkeno.

Sámo.

Kot zvezda na nebu.

Jaz.

– – – – – –