Ampak – le zakaj?! Če pa so “bad guys” velikokrat večji frajerji.

Izguba službe.

Je tisto, kar je – poleg dvanajstglavega zelenega kovid-zmaja, ki kar noče in noče prenehati kazati svoje moči in je nedvomno najbolj vplivalo na življenja prav vseh ljudi v zadnjih letih – a izguba službe je nekaj, kar je najbolj zaznamovalo moji zadnji dve leti.

A tokrat ne bom govorila o tem, kako se trudim dejstvo, ki ima po navadi negativen prizvok, jemati pozitivno, ampak bom o nekem drugem očitnem dejstvu, ki me je – še bolj kot prej, ko me je prav tako že motilo – začelo bosti v oči.

Ko nehaš delati nekaj, kar si počel zadnji dve desetletji in še nekaj več, in ko se seveda s tem dejstvom sprijazniš in pomiriš, opaziš marsikaj. Kar ti ni dalo miru že prej, zdaj pa mogoče še bolj ne.

Opaziš, kako se ljudje recimo sploh ne zmenimo za nekaj, kar je – tako sem prepričana – vgrajeno v nas.

Kar je naš življenjski smisel pravzaprav, to je – biti dober človek. Tako je. Ne dobro jesti in dobro piti ter se fino imeti, pomislite. 😆

Ampak biti dober človek.

Seveda sledi filozofsko vprašanje – kaj dober človek sploh je.

“Dober” je zame:

• nekdo, ki se trudi, da bi ne prizadeval drugih,
• ali da bi jim vsaj ne škodil, če jim že pomagati ne more. 
• Da bi delal dobro – a ne le za svojo rit. Za skupno dobro večine ljudi.
• Da bi delal tudi v dobro tistih, ki jim ljudje ne priznavamo besede; to je v dobro Zemlje, živali in rastlin, kajti – vsi smo na isti barki. In, če se bo potopil eden, bomo šli tudi mi navzdol z njim.
• Kar bi lahko bil eden od razlogov, zakaj. Biti dober človek. Lahko bi bil tudi to; mislim sicer, da to ni najmočnejši argument, zakaj biti dober, ampak – okej. V bistvu je tak, da bi skoraj moral prepričati večino ljudi … a – jih ne.

Izredno zanimivo – v katastrofičnem smislu – se mi zdi, ko opazujem in spoznavam nove in nove stvari na moji življenjski – ali pa recimo temu – službeni poti. Učim se namreč, zdaj, v zadnjih letih mogoče prav zdaj najbolj intenzivno, popolnoma nekih novih stvari. Spoznavam recimo družbene medije tudi po profesionalni plati, delo v njih, njihove potenciale. Zato se udeležujem številnih … kako bi temu rekla … delavnic, izobraževanj in svetovanj. Na katerih učijo, kam, kako in zakaj se v teh, družbenih medijih, obrniti, da ti bo dano od tega živeti. Kako pisati za tovrstne medije, kaj izpostavljati; učijo, kako se vedejo ljudje v družbenih medijih in kak je njihov način branja … Kako osnovati svoje malo podjetje, kako se znajti v novem svetu, kako – kar je za življenje potrebno – zaslužiti denar in še tisoče vsebinsko temu podobnih stvari.

Zato poslušam: kako narediti tako in drugačno objavo, kako stvari rešiti v tehničnem smislu, kako, kdaj ter kaj objavljati, da boš čim večkrat kliknjen; kako in kaj ponujati, da boš najbolj iskan, kako ustvariti tako stran, pa onako stran, pa to objavo, pa drugo, pa … skratka – milijon tako imenovanih tutorialov, torej seminarjev, ki me učijo – vsega.

In pozabljajo na vse drugo, na bolj bistveno.

Tu in tam kateri od tistih, ki učijo druge, omeni, da je pomembna vsebina. Kajti – to zdaj že vemo – živimo v svetu, v katerem je pomembna obika. Prvi vtis. Prvi pogled, slika, fotografija, ki jo – kot so mi povedali – ljudje šestdesettisočkrat hitreje predelamo, kot recimo besedo. Kar je seveda pomembno za to, ali te bo nekdo kliknil in na koncu “kupil”, ali ne. Pomembneje, kot pa to, kar boš ti napisal.

A, kot pravim, pojavi se, tu in tam, stavek, da je vsemu skupaj potrebno dati vsebino. Da je vsebina pravzaprav prva, kajne, kajti zaradi vsebine in nekega namena s to vsebino vse skupaj počnemo.

A ne vem, če sem dvakrat od vsega skupaj, kar sem do zdaj poslušala in konzumirala, slišala bistveno. Da je najprej, če hočeš pravzaprav biti ali delati karkoli, potrebno biti – dober človek.

Česar nas, roko na srce, niso učili ne v osnovni, ne srednji šoli; česar nam, hordi bodočih novinarjev v “predavalnici” bežigrajskega kina v Ljubljani, ni niti enkrat omenil nihče. Pa sem hodila na vsa predavanja in vaje! 😉

In to je tudi to, kar sem v vseh letih svojega službenega delovanja pravzaprav najbolj pogrešala. Dobre ljudi. Da je nekdo, ki dela kot novinar, v osnovi dober človek. To obstaja, seveda. A … preredko. Da je nekdo, ki dela kot direktor, učitelj, samostojni podjetnik ( … vstavite po želji … ) dober človek. Ste kdaj slišali, da so ekonomiste učili, da naj bodo – in kako naj bodo – dobri ljudje. Ne. Policiste? Učitelje? Kmete? Kogarkoli??

Ne. To je nekaj, kar je prepuščeno nam; vsakemu posamezniku. Našim staršem; ko odrastemo, pa nam. In potem spet nam kot staršem.

Na nas je, da se sami razvijamo in rastemo v dobre, boljše ljudi. In da v take poizkušamo vzgojiti tudi svoje otroke.

“Ampak, čakaj malo, Vida, ustavi se. Zakaj?”

Seveda. Ključno vprašanje – zakaj. Zakaj biti dober človek?

Če pa tistim, ki niso dobri prav tako gre? Tistim, ki ne vidijo dlje od svojega nosu. Ki pozabljajo na vse okoli sebe, razen nase in mogoče še svojo družino. Prav tako jim uspeva. (Mogoče še bolj?! Kdo bi vedel?) Kajti – tudi to opažam vedno bolj, da tisti, ki so unikat, so uspešni, ampak – tisti, ki te unikate posnemajo, so – vidnejši. Videti so uspešnejši. Videti so prodornejši. Videti so – boljši.

Saj ne govorim o tem, da so res. Uspešnejši in prodornejši. Dejstvo je, da so videti taki. In – to danes šteje! Da si videti tak ali tak; ne pa, ali tudi dejansko si. In ti, neoriginali, so videti prodornejši, saj – ker posnemajo – imajo čas za vse drugo, kar je potrebno početi, ker ne posvečajo toliko časa in energije vsebini. 

Dejstvo sicer je, da jaz ne “kupim” človeka – ali karkoli od njega – če ne začutim, da je dober. A dejstvo je, da jaz nisem relevantna za ta svet. Masa ljudi. To je relevantno. Da te kupi čim večja masa ljudi. In to mi gre, povem vam, že počasi na živce. Pošteno.

Vsi bi radi bili to in ono; infuencerji, pa vodje pa učitelji ali coachi – a – pokažite mi koga, ki bi rad bil dober človek, prosim.

Saj ne, da ne bi tudi tem, ki jim ni cilj biti dober ali ki jim je cilj le posnemati, privoščila lepega življenja, seveda jim ga privoščlim. Konec koncev so mi bili v filmih vedno najbolj všeč “bad guys”. 😉 Ne gre za to, da jim ne bi privoščila, daleč od tega. Tudi taki morajo živeti, si mislim, saj ne znajo drugega, kot posnemati.

Dejstvo, ki je zaskrbljujoče, je le, da se v masi ponaredkov vsi ostali izgubijo. In potem je vse samo – “fake”. Nepravo. Nebistveno. Lažno. Brez srca. In v takem svetu se ne najdem. Se pa posnemalci odlično znajdejo, mimogrede, saj so izredno učljivi. In tudi z besedo “srce” strašno radi operirajo, pa “srčno to pa srčno ono” … a pozabljajo (tega pa mogoče ne vedo?), da se pa energije ne da posnemati. Energijo srca se občuti, ali pa ne.

Energijo dobrih ljudi. Ki delajo, kar koli že delajo, ne le zato, da bodo napolnili svoje žepe. Ne le zato, da bodo prehranili svojo rit, za vse ostale riti pa jim je vseeno. Delajo tudi tako, da je zaradi njihovega delovanja prizadete čim manj narave, zemlje, živali, ne le ljudi. Ker – ne pristajajo na egocentrični svet, kjer je človek na vrhu piramide. Pristajajo na ekocentrični svet, kjer smo ljudje del, enakopravni del sistema; ne na vrhu piramide, ampak spodaj, pomešani z vsemi ostalimi. Taki ljudje se nimajo za več kot karkoli drugo na tej Zemlji. Taki ljudje so vredni besede človek. In se – konec koncev – zavedajo, da s tem, ko delajo dobro vsem, delajo dobro najprej sebi, ter si to tudi priznajo. Da torej odzadaj ni neki “višji”, “pomembnejši”, “boljši” razlog. Le – jaz. Ljudi, ki so iskreni. To.

In tega si želim. Dobrih, iskrenih ljudi. Pa da tudi jaz postanem dober človek; vsak dan se da narediti kaj v tej smeri, prav vsak dan. Pa ne le v letu, ki počasi prihaja na prvi tir, v letu 2022. V vseh letih, ki me – upam – še čakajo. Ker se le zato izplača. Ker je le potem vredno. Vse skupaj. Živeti, delati, se truditi. Če si dober in med dobrimi ljudmi.

Vam pa – hvala, da ste z mano. Da pridete do konca vsake kolumne. Čeprav govori tudi o čem težjem in bolj filozofskem; ne le o najbolj profanih stvareh, ki pa so prav tako del mene in del vsakega od nas. Saj smo ljudje; dobri ljudje. Že to je začetek, da se trudimo to postati.

In hvala, da me preberete, čeprav je to šestdesettisočkrat težje sprocesirati kot slike. 😃