Jesenski impromptu brez klavirja.
Ko se ustavim – kar je vedno preredko — in si dam trenutek, dva, tri … opazim. Šele takrat.
Takrat spet in znova vidim tisto, kar bi drugače ostalo neopaženo; tisto, za kar sem mislila, da že vem.
Opaženo se v tem drobnem trenutku razširi in raztegne.
Takrat vidim. Takrat res vidim.
Kaj ima smisel.
Kaj je pomembno.
Kje je pravo upanje.
In da sem sama sebi največji rabelj.
Ter najmočnejša sila.
Samo jaz.
– – – – –
Najpomembnejši trenutki se zgodijo v praznih prostorih mojega namiznega koledarja.
Si padla?
Pa kaj. Padec ne ubije.
Vstani.
“Sedemkrat padeš. Osmič vstani.” (Kitajski pregovor)
Zmage zrastejo na tisoč padcih.
– – – – –
Včasih se zavem. Napačnim ljudem sem dala prave koščke sebe.
In zdaj? Vedno pravim, da nikoli ni prepozno.
A … tako kot packe krvi ne morem spraviti s perila, tako nekateri ljudje enostavno ostajajo v mojih venah.
Za vedno.
Mogoče pa je kdaj prepozno … za kaj. Mogoče.
– – – – –
“Bistvo ni v tem, da iščeš raj.
Bistveno je, da ga nosiš v sebi, tako da je, kjerkoli že si, s teboj.
Kajti, če ga nimaš v sebi, ga ne moreš najti nikjer drugje.
Le en prostor je, kjer raj obstaja. In to je v tebi,”
Osho
– – – – –
“Želiš spremeniti svet?” me je vprašal. In odgovor je obvisel nad mano.
“Potem se vprašaj, česa tam zunaj se bojiš.”
Izogibanje trpljenju je trpljenje.
Izogibanje borbi je sámo borba.
Skrivanje tistega, kar se ti zdi sramotno, je oblika sramu.
Kam potem?
– – – – –
Nasipaj sol na moje rane.
Da bom spet začutila.
Da bom spet zaživela.
Da bom spoznala svoj strah, svojo bolečino.
Da se bom spomnila svojih najglobljih želja in najbolj oddaljenih sanj.
Da se bom spomnila, kako je, ko srce čuti.
