Kajti – življenje teče dalje. Karkoli se že zgodi.

Bil je – kako smešno se to sliši takole, s časovne distance kar nekaj let – ena mojih večjih ljubezni v življenju. Ena največjih moških ljubezni, če se tako izrazim, kajti ljubezni ne pojmujem le kot čustva, ki je vezano na človeške odnose. A ta je bila, vezana na moškega. Seveda se ni izšlo v dvojino. Bil je na nek način že oddan in zaradi mene ni nameraval menjati svojega življenja. Realnost, ki ne le boli, ampak peče in žge. Kljub strasti in energiji med nama ni želel presedlati iz znanega v manj znano. Okej. To me je zadelo, a preostalo mi je le eno. Da grem naprej, seveda. Sama, spet. Težak čas je bil to, zame, najtežji do tedaj. Gledati človeka, ki si ga neskončno želiš in videti, da si tudi on tebe, a hkrati vedeti, da vama ni prihodnosti v dvoje …

Spomnim se, kako sem si takrat pomagala preživeti – s knjigo. Knjige so me velikokrat v življenju rešile, to moram poudariti, in tako ne le, da lepšajo moje življenje in da ga bogatijo, očitno ga kdaj pa kdaj tudi izvlečejo iz črne luknje. V tistem primeru me je rešila ena od biblij duhovnosti slovenskega avtorja, ki ga še danes pozna malo ljudi, Martina Kojca. Vsepovsod sem jo imela s seboj, vsepovsod. V službi, na terenu, na kavi s prijateljico, sama s seboj … Imela sem jo v torbici; kot denarnico, robčke in mobitel. Vedno pri roki. Le tako sem preživela.

Zelo dramatično sem namreč tedaj pojmovala in sprejemala ljubezen. Dramatično lahko rečem mojemu tedanjemu stanju sploh, če sama pri sebi naredim primerjavo med »jaz nekoč« in »jaz danes«. Pa ne vem točno, a je ta sprememba povezana z leti? No, pravzaprav pa to sploh ni pomembno, skratka – včasih je bilo zame vse konec sveta. Vse. Danes so ti »konci sveta« veliko, veliko blažji. In tega dejstva ne pripisujem le več kot štirim desetletjem, v katerih sem, priznam, kar veliko vadila na področju ljubezni. Take in drugačne. Ampak to pripisujem temu, da imam nekje globoko v sebi nekaj, česar se dolgo nisem zavedala. Ljubezen do življenja. In do sebe. Dokler tega nisem dojela, mi je bila ljubezen v pogubo. Poslej mi je gonilo.

Seveda ne gre zanemariti, da imam za sabo kar nekaj primerov srčnih ljubezenskih razbitin. Srca, ki ga, to pa še vedno, kljub letom in srčnim črepinjam, ki mi jih vedno uspe nekako zložiti in zlepiti, striktno poslušam. Ravnam se po srčnem šepetu, pa naj bo ta še tako šibak. Kar mi je nekako uspelo, kljub vsem knjigam, ki govorijo drugače in kljub vsem medijem, ki pa sploh ničesar drugega ne govorijo, kot to, da je ljubezen le ena. Kar je seveda neumnost. Še večja neumnost je le ta, da mora biti ljubezen taka in taka. In kronana s tem in tem. In … in … same nepomembnosti.

Ljubezen je zame sploh to, da diham. Ljubezen je, da vsako jutro vidim sonce ali meglo – sploh ni pomembno, kaj, da le vidim. Ljubezen je, ko pobožam neznano mačko, ki se preteguje in sonči tam na plotu; da pozdravim starega, dementnega znanca. Da potolažim otroka, tudi, če ni moj. Slišim nenavadno čivketanje ptiča v zapuščenih mejicah. Tudi, da pogledam lepe, dolge ženske noge v kratkem krilu. Močne roke moškega. Vse to in še kaj. A ljubezen niti slučajno ni nekaj, kar bi si morali »zaslužiti«. Ljubezen ni nič, kar moraš narediti, da bi jo dobil. Ljubezen se sploh ne da doseči. Ljubezen ni nekaj, kar lahko damo. Ali dobimo. Še manj pa kupimo. Ljubezen enostavno je. In – kar je še pomembneje – ljubezen smo.

Nihče nas ne nauči tega, najbolj bistvenega v našem življenju – da smo ljubezen. Ne, to ni nekaj, kar čutimo; to, kar občutimo, je le majhen delček ljubezni. Ljubezen je to, kar smo. Kar oddajamo, sevamo, kar delamo in govorimo. Kljub srcu, ki se zdi strto zaradi zavrnitve. Kljub srcu, ki se zdi naveličano vsega. Kljub temu, da nas v naši družbi, ne le, da nas ne učijo, kaj je ljubezen, ampak nam celo ves čas nam dajejo napačne informacije o tem, kaj je. Pravijo, da je ljubezen le ena. Kar ne drži. Pravijo, da ljubezen boli. Neumnost. Pravijo, da se ljubezen kaže, dokaže in izkaže. Kje neki … Zakaj tako pravijo? Ker gre to na mlin temu, kar prodajajo. Človek, ki ni zadovóljen in tudi ne zadovoljén, je večno nepotešena stranka. Ki bo dala še in še svojega časa in predvsem denarja, samo, da bo sebe prepričala, da bo pa zdaj nekje ali od nekoga dobila ljubezen. Zdaj pa bo! Kreme take in drugačne, tretmaji, operacije, verižice, avtomobili, hiše, prstani, zaročni, poročni ali kar tako … so nekaj, kar bi naj kupilo to, kar se kupiti ne da. Ljubezen. Tudi o tem nihče ne govori, da je ljubezen pojem, ki je eden najbolj zlorabljenih. Saj se za ljubeznijo skrivajo in z njo opravičujejo vsa mogoča dejanja. Celo umori se dogajajo v imenu ljubezni. A nihče ne pove, da so pojem ljubezni in to besedo grdo zlorabili.

Je, ljubezni je res mnogo, a vse izvirajo iz ene – iz ljubezni do življenja. Čistega in mogočnega, kot je. Iz te pa prihaja tudi osnova vseh ljubezni, ljubezen do samega sebe. Ki se ne kaže v tem, da si sam sebi všeč, seveda ne. Kaže se v tem, da verjameš. Vase. In v življenje. Da bo šlo naprej, najbolje, kot zmore. Karkoli se pač že zgodi. Ker jutri je nov dan. Vedno. Pa naj bo z nami, ali brez nas …