Je nekdo manj vreden, če ni po naši volji?
Držala sem jo v naročju in samo gledala. Spala je, novorojenčica, še utrujena od tega, da je šele pred nekaj urami prvič vdihnila zrak. Držala sem jo, nato pa – še nevajena te poze – odložila v posteljico. In jo gledala. In gledala. In se je dotikala. Ure in ure. Nežno, nežno, da je ne zbudim. Mehka koža. Vonj novorojenčka. Drobceni rokici in še bolj drobceni prstki … Bila je popolna. Kot je za vsako mamo popoln njen otrok. In vreden; največ na vsem svetu.
Seveda leto dni kasneje, ko je prvič rekla »ne« in pokazala svojo prvo trmo ter svoj karakter, ne bi mogla reči istega. Da je torej ta isti otrok popoln. Kajti upiral se je, kazal svojo voljo, neverjetno voljo do kljubovanja samo zaradi kljubovanja samega. Ni ubogal, ni bil vodljiv, ignoriral me je; skratka – moj ego je bil včasih prav pošteno ziritiran. Včasih manj, drugič bolj, a jeza se je pojavljala vedno, ko nek drug ego ni poslušal mojega. Pa vendar; ali je bilo – kar se otroka tiče – sploh kaj drugače? Mislim kar se tiče vrednosti otroka? Je otrok za starše kaj manj vreden, če ne spi, ko bi starši želeli, če ne jé, ko in tega, kar mu ponudijo starši? Če ne uboga? Če trmari, čveka nazaj, se dere, cvili, meče po tleh? Če zahteva? Da mu dajo ali kupijo nekaj, česar starši ne želijo?
Je nekdo manj vreden, ker ni po našem okusu? Ker ni po naši volji? Ker ima svojo in jo tudi uveljavlja? Je neka oseba manj vredna, ker nima dolgih, svetlih in kodrastih las, čeprav smo sanjali, da jih bo imela? Ali vrednost nekoga pade, ker ne želi iti na balet? Ker se ne želi učiti igrati na klavir, čeprav si je nekdo drug v svojih sanjah vedno predstavljal, kako sedi in uživa ob glasbi, ki jo izvaja njegov lasten otrok? A je neka oseba manj vredna zato, ker se veliko raje, kot sedi pri knjigah, igra? A je otrokova vrednost manjša, če ga v šoli ocenijo s številko tri, ne pa s petico?
Seveda ne. Vse to so malenkosti, nepomembne malenkosti. Vsak človek je vreden. Ker enostavno je. Naj bo črn, bel, majhen, debel ali suh, priden in delaven ali pa bolj počasne sorte. Naj bo odličnjak ali pa ne, vreden je, če rad bere ali pa raje gleda televizijo. Če zna pisati rime, vreden pa je tudi, če je nepismen. Da se o tem, da vrednosti človeka ne določajo ne njegove kavbojke, superge, avtomobil, telefon ali hiša sploh ne izgubljamo besed ter časa in prostora.
Jaz svojim otrokom vedno – a preredko – rečem: “Bili ste majhni, še celi rdeči in pomečkani od poroda. Bili ste brez zob in lulali ter kakali ste v plenice. Niste znali popolnoma ničesar – ne govoriti, ne pisati, ne hoditi, ne sami jesti … A bili ste popolni. In vredni. Največ. Danes znate vse, kar je bistveno. Hoditi, skrbeti zase, se umiti, obleči. Znate govoriti in pisati ter računati. Vaša “uporabna” vrednost je torej vsak dan večja; vsak dan se naučite kaj novega, vsak dan ste dobri in prijazni. Skrbite zase, za naravo in živali, za ljudi okoli sebe. A čisto vsak dan ste vredni tudi samo zato, ker ste. In niste vredni nič manj, če dobite trojko pri matematiki ali družbi.”
