Kje je pomembno svetiti; znotraj ali zunaj sebe.

»Vi še nimate lučk?« je zaprepadeno, z odprtimi usti vprašala deklica, ko so male damice klepetale o tem, kaj vse pa pri njih žmiga na dvorišču, okrog hiše in po bližnjih drevesih. Jaz, velika ne-dama, pa sem na veliko vlekla na ušesa: »Ne, zunaj še ne,« je rekla vprašana deklica: »Notri pa sva jih s sestrico že obesili.« »Eh, notri je brez veze, notri jih nihče ne vidi,« je pohitela prva: »Zunaj mora biti čim lepše, da vsi vidijo.« 

Otroci ne le, da so iskreni, otroci so – mi. Nikoli ne odrastemo; nekateri v nobenem smislu, nekaterim pa vseeno v toku življenja, prej ali slej – bolj slej, pravzaprav – uspe odrasti v odgovorne osebe. Pa tudi v teh ostane tisti drobižek, tisti otrok z vsemi svojimi otroškimi sanjami in željami. Z očmi, polnimi lučk.

Deklice sem poslušala z velikim zanimanjem; nisem upala niti migniti, kaj šele, da bi karkoli komentirala, da jih ne bi slučajno zmotila ali zamudila. Komentarji o tem, kaj je prav in kaj ne; kako naj bi bilo in podobno, so itak vedno nakladanje. Sploh pa v takih primerih, ko se da izvedeti ali naučiti veliko novega – od podmladka. Niti jih nisem sodila; v smislu, da so pa starši (seveda, kdo drug, kot starši – dežurni krivci) tisti, ki so odgovorni za tako otroško govorjenje. Da so torej otroci njihovo ogledalo in da so gotovo svoje starše slišali govoriti o tem. Kar je larifari. Otroci res posnemajo, so pa tudi večen vir neizmernih domislic. In ta, z lučkami zunaj, je tipična človeška. Ne otroška, človeška. Tako razmišljamo vsi, do groba.

Vsi si želimo svetiti zunaj. Tudi jaz; ah, kakšen “tudi”, sploh jaz! Kaj bi dala – nekoč – da bi imela pol metra več v višino. Pa lepšo postavo, pa manjše tam in večje kje na kakšnem drugem koncu telesa … sem že kaj našla, kar bi lahko bilo lepše. Ta zunanjost … tako neizmerno povezana z nami.

Še danes se mi ne zdi nepomembno, kako sem videti. Zato sem – s tega se moje prijateljice pogosto smejejo – jaz v bleščicah vse leto, ne samo v predbožičnem in prednovoletnem času. Bleščice na mojih čevljih, na nohtih, na vekah, laseh, na oblačilih … naj se blešči, oziroma »nek se vidi razkoš« (naj se torej vidi razkošje) bi rekli naši južni sosedje. In bi imeli – v mojem svetu – prav.

Pomembno je. Zunaj. A zunanjost brez lučke tam notri je brez smisla. Koliko žensk in moških sem že srečala, ki so pritegnili moj pogled! A … tisto nekaj … tisto, kar je pomembnejše od »zunaj« je manjkalo. Vem, da se sliši totalno zlizano, vem. A drži kot cvek v steno. Saj veste – kdor želi videti … In srce vidi svetlobo srca; ne pa vsega mogočega bleščanja, ki je nekje tam zunaj.

Zato – vse, vse, ampak res vse lučke prižgimo, tam zunaj. A ne pozabimo na “notri” … kajti od tam izvira prava svetloba. Brez te drobne lučke v naši duši so vse ostale luči brez smisla.

Kako ji prilivam olja na ogenj? Kaj ohranja mojo lučko svetlo in žarečo? 

Mehke mačje šapice, svežina jutra, otroški nagajivi smeh, globok pogled neznanca, mehak dotik ljubezni, opojnost cveta jasmina, prosojnost regratove lučke, toplina poletnega vetra, bližina toplega telesa, žuborenje ledeno mrzle reke, ki teče po umitih zlizanih kamnih, mir gozda, bleščeči drobci slane na zeleni travi, globoko temna noč, divja in globoka poezija, ki jo berem med prihajanjem jutra, odlično napisana knjiga … in še tisoče in tisoče drobnih lučk. Vse nematerialne reči.

A tudi lučke na novoletni jelki naravnost obožujem. Predvsem tiste notri, kjer je toplo. Prav zaradi lučke.