Vsaka nova zima zbudi vprašanje, zakaj po meni ne piše svojih ljubezenskih izlivov.
V njegovih rokah sem se topila in stopila … vedno znova in znova … kot sneg in led tisto zimo. Tisto eno in edino. Nepozabno. Zimo.
Veste, kako pravijo? Da pravzaprav vedno veš. Veš, nekje notri, globoko, veš. Vprašanje je le, ali si zmoreš priznati. In jaz sem vedela. Da najin ogenj, ne glede na to, kako vroč je, ne bo dosegel še ene zime. Ker to enostavno ni mogoče. A … tako težko si je priznati.
Spominjam se je, te zime. Kot mrzle. In kot vroče. Kot najbolj vroče do takrat.
Kot mešanice občutkov; grenko-sladko-slanega okusa nekje na koncu mojega jezika. Kot takrat, ko sem šla z vlažno konico mojega jezika po njegovem telesu. Gor in dol … in spet nazaj – gor, dol. Okušam, kot bi bilo včeraj, in vonjam ta vonj … vznemirjenja … pričakovanja … strasti … Čutim govorico njegovih rok na meni, pod mojim krilom, na mojem hrbtu … Kaj so pisali njegovi prsti? Kaj so želeli povedati?
Da je ljubezen? Da je bila? Bila? Preteklik … Ki boli. Boli – to pa ni preteklik – še danes.
Kajti ljubezen ostaja. V vprašanju … kaj bi bilo, če … Kako bi bilo … Zakaj ni bilo? Tisoč vprašanj. In le en odgovor. Zato. Ker je moralo biti. To. In tako. Točno tako. Ker je to to. Edino. Nepozabno. Kot vonj prihajajočega snega. Kot belina čiste, s snegom prekrite pokrajine. Kot ljubezen, ujeta v led.
Našla sem jo, na enem od mojih neskončnih sprehodov; regratovo lučko, ujeto v led. Ko sem jo zagledala, me je spomnila na – naju.
Sprehajala sem se, kar sicer pogosto počenjam, a takrat sem se sprehajala še več. Da podoživljam, da prevetrim, da pozabim … saj je vseeno, zakaj – samo, da grem. Stran od misli. Stran od ljudi. Stran od njega. In od sebe.
Tako je bilo tudi tisto zimo. Jutro je bilo posebej mrzlo; strupeno mrzlo. Neka posebna svetloba ga je obsevala, jaz pa sem se, še iz vroče postelje, oblekla in … šla. Da odmislim. Da pozabim. Da izjočem. Ne vem, zakaj. Šla pač.
Da ne razmišljam o tem, zakaj nisem zdaj tam, z njim, med toplimi rjuhami … Da ne razmišljam, zakaj zdaj po meni ne piše svojih ljubezenskih izlivov … Da ne razmišljam, zakaj prav jaz. In on. Da ne razmišljam, kako bi se najraje zdaj, ta trenutek, pojavila na njegovem pragu. V plašču in čez kolena visokih škornjih, a samo v modrcu, kratkem krilu in brez spodnjic. Da ne razmišljam, kako me prime, kot me zna prijeti le on … mi dvigne krilo, kar tam, na vhodu, jaz pa … se stopim … v njegovih rokah.
Sredi njiv in travnikov sem našla krasne motive za fotografiranje; narava je prepolna čudes. Belo ivje sredi blatno-zamrznjene luže … zasneženi živo rdeči listki meni neznane rastline … fantastične oblike sredi ledu. Ledeno srce … ledeni ornamenti ter – seme regratove lučke. Eno samo, samcato. Sredi ledenega oklepa.
Obožujem regratove lučke; so nekaj najlepšega, kar sem videla v življenju – tako krhke, tako nežne, a tako – polne življenja … Polne življenja, kot so vsa semena.
In tam je bila; ujeta. Ena. Ena semenkica. Okoli nje pa led. Solze so stekle, niti se nisem trudila, da bi jih ustavljala … zakaj le. To nima smisla. Ko sem žalostna, jočem in največkrat je to tudi vse, kar lahko storim …
Kajti bolelo je. Košček večnosti, ustavljen v času. Kot ljubezen. Kot najina ljubezen.
Bo kdaj vzklilo, to zamrznjeno seme? Bo pognalo? Cvetelo?
Čeprav sem tisti isti trenutek že vedela odgovor …
Včasih si želim, da bi se zime ne dogajale več. Da ne bi nekje v zraku spet zavohala snega … ponovno okusila tiste želje in podoživela strasti … da ne bi srečala še kakega regratovega semena. Da ne bi spet, ponovno in še enkrat znova, preživljala tiste mrzlo-vroče zime. Ene in edine. Ki se je ne pozablja. In ob misli na katero se vedno znova stopim. Vedno znova in še vedno – v njegovih rokah.
