Že tisti isti trenutek, ko se je zgodila, je začela minevati.

– – –

“Ljubi me, kot da me ljubiš,” sem ga prosila, takrat.

Ledeni veter zunaj je bril kot za stavo. 

In sploh ni vedel, da se tam notri razplamteva ogenj. 

On pa je pomolčal in nato rekel: “Vedno. Vedno sem te.”

– – –

Nikoli je zelo, zelo določna beseda. 

Nikoli je težka beseda, nikoli več pa še težja.

In takrat sem vedela. To se nikoli ne bo ponovilo.

Bilo je enkratno. Enkrat le v življenju te zadane pomladni vonj jasmina. Enkrat ljubiš zares. Le enkrat se počutiš, kot da je nekdo segel vate. Prijel s prsti tvoje srce in ga izvlekel iz tebe.

Samo enkrat.

Vse ostalo so blede kopije, približki, brezvezne ponovitve …

Nikoli več.

– – – 

Tisti trenutek me je obšlo … tak čuden, skoraj oprijemljiv občutek.

Da jaz nisem več jaz.

Dvignila sem obraz proti nebu.

Oči so ujele temo, ki je kot odeja počasi legala na tla.

Kot deja vu mi je možgane preletel spomin … na majhno deklico … v njeni sobi … zvečer.

Ležala sem v skoraj temi in bilo me je strah. Česa že? Tak čuden, takrat prvič občuten občutek … da jaz nisem jaz. 

Ležala sem tam v poltemi sobe, kot da to ni moje telo. Brez bolečin. Brez občutkov. 

Prazna.

– – –

Nagnila sem se čez ograjo in pogledala dol.

Reka je tiho tekla naprej. 

Ni je motilo, da je na njenem obrežju tisti trenutek v meni divjal vihar.

Začutila sem, kako se je solza ločila od mojega lica. In padla v globino.

Kot kapljica večnosti. Minljive večnosti.

Ki je že tisti trenutek, ko se je zgodila, ni bilo več.

– – –

Bil je vse. Vse moje.

Bil je moj zrak. Moja svetloba.

Bil je rdeča in črna; bela, siva, zelena, rumena ter modra.

Bil je večna želja.

Bila sem njegov nasmeh.

Bila sem njegovo sonce.

Bila sem želja po več.

Bila sem.

Bila.