O tem, da ženske ne le izgorijo, ampak celo dogorijo, a gredo naprej. In o tem, kako je ideja osmega marca aktualna vedno. Recimo takole – vse leto.

Najprej svarilo, ne prav hudo, ker jaz na svoje bralce nisem nikoli huda, a vseeno – pozor! Sploh moškemu delu bralstva polagam na srce: predragi moji bralci. Sploh tisti, ki obožujete mojo »žgečljivo« plat in, ki radi, kot mi pogosto poveste, ob mojih kolumnah poprimete tudi za kakšen takrat že otrdel del sebe. Tokrat se vam to ne bo zgodilo. Zato vam povem že vnaprej, da tokrat razloga za dr… ne bo, zato lahko kar nehate brati. Sicer ste pa prav lepo povabljeni, da seveda ostanete z mano – do (sladkega) konca. 😉

In, da ne bo nesporazumov, za vsakega bralca, torej, poudarjam, bralca moškega spola, sem hvaležna, ko, če in da me bere. Tako, kot za prav vsako bralko. Kajti vsi moji bralci, ne glede na spol, so nepogrešljiv del mojega kolumnističnega sveta (ne, ne piše komunističnega, 😆 preberi še enkrat!). Brez enih in brez drugih ne bi bilo niti ene od mojih kolumn. Tako je tudi v realnem življenju – vsi zasedamo enako pomemben del.

To samo za intermezzo; da ne boste mislili, da dajem prednost ženskam. In da, predragi moški, ne boste dobili občutka, da se vas mislim »losati«. Le opozorila sem vas, da ne bom – po toči – poslušala pripomb.

Pa gremo k tematiki.

Gledala sem nekaj dni nazaj posnetek, v katerem mlada gospodična govori o tem, da pravzaprav ne razume, kaj točno so želele povedati ženske, ki so se borile za pravice žensk in se hkrati niso borile za pravice moških.

V osnovi čisto korekten in celo zelo pravilen pogled, a … gledan z vidika premlade osebe, da bi si lahko vzela pravico in privilegij ter komentirala. Jaz bi itak pravico komentiranja podelila le tistim, ki – ne glede na spol – so že nekaj časa “tekli”. In že nekaj “kilometrov pretekli”. Kilometrov življenja, mislim. Torej – doživeli. Videli. Izkusili.

In še vedno mislim, čeprav pravzaprav nerada delim svet na »moški« in »ženski«, da je ta delitev naravna. Kajti nismo enaki, nasprotno, smo zelo različni. S tem, da so si ženske malo bolj sorodne med sabo kot pa z moškimi. In iz tega naravnega razlikovanja je potem nastalo marsikaj. Tudi delitev pravic na »ženske« in »moške«. Ker so pač ljudje enostavno začeli deliti; na žensko in na moško. Delo. Poklic. Obnašanje. Pravice. Plače.

In tudi zato je mladim ženskam in moškim, ki pravzaprav ne vedo, da včasih ni bilo samoumevno, da so ženske lahko hodile v šole, v službe, vozile, volile, kadile, pile in imele možnost izbire, ali roditi otroka, ali ne in kar je danes še podobnih »samoumevnih« ženskih aktivnosti; da je torej tem mladim potrebno povedati. Da je ideja, ki jo sicer pripisujemo osmemu marcu, tudi danes še kako potrebna.

Dotaknimo se samo številk o plačah, ki jih moški in ženske dobijo za enako delo. V povprečju – ponekod, v nekaterih evropskih državah je ta številka manjša, ponekod pa tudi večja – je razlika v plačilu za enako delo med moškim in žensko 16 odstotna. Zakaj že? Vam povem, zakaj. Ker je enakopravnost žensk in moških še vedno na ravni besedičenja. Tako je. Ko je pa govoriti tako enostavno! A življenje ni govorjenje; življenje je akcija. In enakopravnost še vedno niso dejanja. Pa bi morala biti. Že zdavnaj.

In ne le, da enakopravnosti ni, ko govorimo o delu v službah, ni je tudi na drugih področjih. Kaj pa delo doma? Pa ne mi zdaj, dragi moški bralci, ki ste mogoče zdržali do sem (gotovo vas je zelo malo, prepričana sem, da se niste prebili do sem v tekstu … kdor se je, naj se mi javi v zs, mu plačam kavo 🙃 ) ne zamerite, nisem se slabo poročila. Pravzaprav se sploh nisem, no, ampak pustimo podrobnosti. In ja, moj partner doma ogromno dela, tudi v kuhinji; pravzaprav je tu celo več kot jaz. Gre za en drug princip; težko opisljiv z besedami, bolj z občutki.

Gre za to, da redko, ampak to je pa tako redko kot je padal sneg zadnja leta, srečaš moškega, ki te jemlje kot sebi enakovredno osebo. Torej, ki te ne gleda pokroviteljsko, ki te ne gleda dol – niti gor! – ki, skratka, dá ženski osebi vedeti, da sta na istem nivoju. Da tudi s kretnjami, načini pogleda, načinom govora, tonom glasu pokaže, da te ceni; da verjame, da veš, kaj delaš, da skratka verjame, da si vredna. Tako kot on.

Ne pa, da se obnaša po enem od med moškimi zelo popularnem principu. Ali po »eh, kaj boš ti, baba nora, tiho bodi« principu ali pa »eh, daj, boga revica, zapri usta in bodi še naprej lepa«. Ta dva sta prevladujoča; obstaja pa milijon variant in večina moških jih pri stikih z ženskami vsakodnevno uporablja. Verjamem, da so med njimi izjeme; celo sama jih poznam nekaj, na žalost jih pa lahko preštejem le na prste ene roke. Pa bosta še kak prst ali dva ostala prosta. Take moške, ki so »fer« in prijetni, bi jih najraje sklonirala; bi bil naš svet veliko lepši, kot je zdaj, ko se po njem sprehaja na tisoče vase zagledanih otročjih moških falusoidnih person, ki pa jih pa v resnici ni veliko v hlačah.

Niso pa taki le moški. Obstajajo tudi ženske, ki se do drugih – predvsem do žensk (!) – obnašajo po tistih dveh principih ali po vseh možnih variacijah teh principov. Te ženske preziram še bolj kot moške, ki se vedejo po opisanih manirah. Zakaj? Ker to počnejo samo zato, ker so totalno »not padle« v današnji princip družbe, torej v »zmagati«. V tekmovalnost, v “katera bo boljša”, v merjenje, ocenjevanje in kar je še podobnih neumnosti. In sploh ne vedo, da bistvo ni v merjenju. Ne vedo, da v trenutku, ko začneš meriti, izgubljaš. Človečnost. Bistvo je v sodelovanju in v tem, da se v svojih aktivnostih čim bolje počutimo. Da smo skratka eden do drugega ljudje.

Pa še en princip nas moške in ženske dela strašno neenakopravne. Gre za princip, da ženska enostavno ne sme omagati; no, ne more. Nihče je pravzaprav nič ne vpraša. Ali, kot je najlepše povedal Bernhard Schlink v enem od intervjujev, ko je govoril o zgodbi, ki jo je napisal v svojem zadnjem romanu: »Ženske si enostavno niso mogle privoščiti, da bi se zlomile. Morale so delati, vzgajati in preživeti otroke, medtem, ko so moški s fronte lahko prišli zlomljeni.«

Schlink je moški, kar pomeni, da so tudi moški, čeprav se mi zdi, da jih je treba kar iskati, sposobni priznati kaj takega. In mogoče gre res za posploševanje in vsem, ki niste taki, se opravičujem, verjamem, da obstajate, samo na žalost ne v mojem svetu. A večinoma je tako, kot je povedala vsem znana Desa Muck. Veliko boljša pisateljica od nekoga, ki je napisal knjigo o izgorevanju in jo predvsem dobro prodajal, je pa ona, recimo, na to temo povedala nekaj veliko bolj tehtnega. Rekla je: »Jaz sem izgorela že dvajset let, a se s tem nimam časa ukvarjati.« Do te razlike med tema dvema osebkoma prihaja prav zaradi tega: ker je eden moški, druga pa ženska. Slednje nihče ne vpraša, ali je izgorela, pregorela ali dogorela; verjetno še sama sebe nima časa kaj takega vprašati. Tako je z večino žensk. Vem, da obstajajo izjeme – tako pri enem kot pri drugem spolu – a se mi zdi, da so redke. Večinoma pregorevajo moški. Ne, ker bi več ali težje delali. Ampak ker lahko izgorijo. Žensk nihče nič ne vpraša. Le ena drugi – in tu in tam je kaj takega sposoben izustiti tudi kak pripadnik moškega spola – govorimo: ne daj, se, draga ženska.

Za konec pa še en vic – da ne bo vse skupaj videti preveč resno. Kajti življenje je resda resno, ampak ni treba, da ga vedno hudo resno jemljemo. Nam je gotovo lažje, če ga kdaj pa kdaj vzamemo tudi malo drugače. Torej; a veste, kakšna je razlika med moškimi in ženskimi nogami?

No?

Razlika je v tem, da je med moškimi nogami vedno isti k… .

Med ženskimi pa … po njeni izbiri, pravzaprav.

In to ne le v vicu, tudi zares.

In tudi za to, da imamo lahko tudi tukaj, če želimo, seveda, pestro izbiro, so zaslužne tiste ženske, ki so se – poleg tega, da so se borile za ekonomsko in politično enakopravnost – borile tudi za socialno. Zato hvala jim. In naj živi ideja 8. marca! Cvetje sicer hvaležno odklanjamo, plače – za istovrstno delo seveda – bi pa vseeno rade imele enake kot moški. Bil bi že čas.

Dokler pa čas, ko se bomo eden drugega jemali kot enakovredne, kot ljudi pravzaprav, ne pa kot nekaj, kar je »boljše« ali »slabše, »višje ali »nižje«, ne pride in ne dozori, pa je potrebno o tem govoriti. Kazati, da je enakopravnost še vedno le na papirju. Da je sicer bolje, kot sto ali dvesto let nazaj, a da imamo sami na sebi še kar nekaj dela.