Ker bi dobro delo malo odložiti. In odpočiti. Potem bi bilo voz spet lažje vleči naprej.
Tisti trenutek, ko sem se spuščala po starih, zlizanih stopnicah hladnega hodnika stare mestne vile, sem ugotovila. Nikoli se me ni kaj podobnega dotaknilo tako močno, kot do zdaj. Želja je prav v tistem trenutku pribrbotala na površje mojega uma tako silovito, da je enostavno nisem mogla utišati in ne slišati. Očitno jo je iz globočin moje notranjosti izvabil oster in vlažen ter lepljiv hlad stare hiše.
Zaželela sem si, da bi postala … kako bi to rekla? Kaj je nasprotje od “močna”? Nasprotje od “ženska-ki-dela-pet-stvari-hkrati”? Nasprotje od: “Ti zmoreš vse”? Kaj je protipol stavka “Saj ti se pa ja znajdeš!”?
Mogoče je pravi pojem “ne-močna”? Ne nemočna, pač pa ne-močna, kot nekaj nasprotnega od “močna”, četudi ne šibka. Preprosto nekdo, ki po navadi zmore, a mu je te vloge trenutno enostavno preveč. Hoče stisniti pavzo, a – kaj, ko nihče sploh več nima videoplayerjev, da bi se dalo ta film vsaj majčkeno ustaviti.
Močno sem si zaželela; vsaj za en dan. Da bi bila drugačna od same sebe.
Da bi bila tista, ki dobi pomoč; ne tista, ki jo vedno daje.
Tista, ki bi ji bilo dovoljeno reči »ne morem« in »ne zmorem«.
Tista, ki bi se lahko obrnila stran. Ob bolečini nekoga drugega.
Tista, ki ne bi ves čas vsega jemala nase.
Tista, ki bi lahko rekla »Boli me!« In bi šla dalje.
Tista, ki bi večkrat slišala »Bom jaz, ni treba tebi«.
Tista, ki bi lahko kdaj tudi izjokala. Odložila. Izpustila.
Tista, ki bi lahko včasih koga kam poslala.
Da bi bilo vsaj malo lažje; da mi ne bi bilo treba toliko nositi in vleči.
Točno ta.
Počutila sem se namreč – ne, ne utrujeno. Izžeto; bila sem kot tista popolnoma stisnjena limona. Niti kaplje energije več … In bil je skrajni čas za pogovor s samo seboj.
Tako me je moj jaz, medtem ko sem stopala po tistih starih, kamnitih, od časa in hoje zlizanih stopnicah, pogledal naravnost v oči. In enostavno ni umaknil pogleda; morala sem se soočiti sama s seboj. Si priznati.
Da mi nihče nikoli in nikjer ne bo postavil spomenika. Zato bi si bilo dobro kdaj malo odpočiti.
Da ne bo nihče naredil nič namesto mene, zato lahko tu in tam kdaj kaj tudi počaka (sicer bolj tam, kot tu 😉 , a vseeno – lahko počaka).
Da je v življenju pomembnih ogromno stvari, a – najpomembnejši si ti sam.
Da, če zbolim, ne bo bolelo prav nikogar drugega, samo mene.
In če zbolim, bodo mogoče celo bolj od mene trpeli moji otroci.
Ko sem zapustila zadnjo stopnico in skozi težka, obokana vrata stopila na ulico, je vame puhnil topel, svež zrak mesta. Sonce je nežno grelo in me postrani pogledalo, kot bi mi hotelo kaj reči.
Verjetno kaj takega kot: »Živijo! Dobrodošla na lažji in svetlejši strani. Vem, vem, oblaki me včasih prekrijejo, tako da me ne vidiš, a jaz sem vedno tukaj. In tudi jaz sijem brez počitka. Zato – ne obupuj! Le sonca to zmoremo …”
