Zakaj sploh začeti, če veš, da bo enkrat konec?

Me je prijelo, da bi nehala. Da bi odložila. Vse, kar sem dovolila, da mi življenje naloži … Me je. Seveda. Pa kaj? Saj sem tudi jaz samo človek. Pardon, ženska. (To je za tiste, šovinistično razpoložene in je samo šala, da ne bo pomote).

Prijelo me je, da bi obupala. Ker je to najlažje. Ker je to najhitreje. In ker včasih v svoji glavi rada preigravam scenarije. Ki jih potem nikoli ne odigram. Ker so preveč enostavni. Jaz pa se rada malo mučim; saj veste, mazohistka pa to. Poleg tega sem malo trme in če mi življenje enkrat nekaj naloži, potem si rečem, da ne bom že ob prvi koruzni njivi odvrgla puške. Mislim pa tudi, da ti univerzum ne naloži, če ni mnenja, da boš zmogel in – počasi guram naprej.

Pa sem se spet spomnila. Na trenutek, ko mi je rekel: »Rad bi, da si srečna.« »Saj sem, saj sem,« sem bila hitra v odgovoru, čeprav on očitno ni bil takega mnenja.

Takrat sem se vprašala, ponovno, kaj je pravzaprav sreča? Saj to ni stanje, ki bi trajalo »od vê do vê« kot rečejo Prekmurci in kar pomeni približno isto kot »neskončno«. Kako bi tudi bilo biti neskončno časa srečen? Nemogoče. Saj vendar mora obstajati razlika med »srečen«, »nesrečen« in … Saj res; kako pa potem rečemo stanju, ko nisi ne posebno srečen in ne posebno nesrečen? Živ? Mogoče. Bo kar držalo. Živ. Včasih je to zame že dosežek; da sem vsaj živa.

A, tudi če pride faza – kako smešno, a ste opazili, da so vse v življenju le faze, ki se pogosto ponavljajo v koncentričnih krogih – no, torej, četudi pride faza, ko se ne počutiš ravno srečen, ampak prej nesrečen in ko se ti zdi, da bi se najraje kar ulegel nekje sredi ceste, tam obležal in obupal, to po mojem ni ravno prava karta, na katero se splača staviti. Kajti – vedno gre kaj tudi »narobe« in kasneje vidiš, da je bilo pravzaprav prav. Vedno gre cesta mogoče res malo dol, a potem pa spet malo gor. Vedno teče po soncu, naenkrat pa pride nevihta, a nato spet prisije sonce. Počijemo. Ustavimo konje. Stisnemo pavzo. A – ne obupamo. Uspeh in neuspeh sta dve strani ene in iste odeje in – tako ena kot druga – bosta kmalu mimo.

Je hudo? Je. Včasih. Včasih manj, drugič bolj. Včasih pogosteje … Nihče ni nikoli rekel, da ne bo. A tudi to bo minilo. Sprememba je edina stalnica življenja. Ne maramo je; največkrat. A, ko hudo mine, nas prevzame olajšanje. Zaradi spremembe. Tokrat na bolje.

In sreča? »Sreča obstaja le v obliki kratkih trenutkov.« Ne vem, kdo, kdaj in kje je to rekel ali zapisal. A – pomagalo mi je preživeti. Včasih sem bila namreč majčkeno bolj … mlada. Naj ostane le pri tem. Nikoli nas nikjer niso učili o tem, kaj je sreča in kako biti srečen. O tem smo le brali; če smo imeli srečo. In gledali filme. A ta sreča je bila malo preveč … filmska. Poleg tega imajo vsake oči svoj pogled in super bi bilo, če bi mi kdaj kdo rekel kakšno o sreči. Poleg Svetlane Makarovič, ki mi je že kot otroku uspela predati sporočilo, ki ga tudi miši že cvilijo, da je vsak svoje sreče kovač. In da si lahko srečen tudi, če padeš v reko. Oziroma, da si srečen prav zato, ker si padel. Kajti sreča je izbira. Tvoja izbira.

A jaz sem mislila – ker je seveda vse straaaašno bolelo – vse, vsaka sprememba, vsaka ljubezen, vsak odnos je slej ko prej zabolel – pa sem jaz, mlada, neumna in naivna mislila, da se da to … zamrzniti. Recimo temu. Da si rečeš: ne bom. Ne bom več. Ljubila, imela, nič. Zato, da ne bom izgubila. Ker vse preveč boli.

Seveda sem se uštela.

Ja. Seveda gre; se da živeti tudi tako. A – kje je potem smisel? Zakaj potem sploh živeti??

Sem zadnjič videla naslov nekega članka; seveda ga nisem šla brat. Me je pa nasmejal. Izjava 90 in več let stare gospe, ki je rekla, da je njeno starost pripisati temu, da se je v svojem več kot devet desetletij dolgem življenju izogibala moških. Od srca sem se nasmejala. Pomislila pa sem: »V čem je potem ploh smisel življenja? Če se izogibaš? Čemurkoli? Sploh pa moškim … mislim … ja, saj ne rečem … kak dan bi ga zbrisala in nekaj časa ne narisala nazaj, a – devetdeset let brez moških? Čemu?!? Zakaj?!«

No, na srečo sem nekoč – tako mlada in naivna – še imela čas in sem veliko brala, ne le Svetlane; pa tudi gledala filme. Pogosto so me kaj naučili. Bil je krasen film, igral je tudi Anthony Hopkins, ki ga še danes obožujem. In na koncu je rekel nekako takole:

»Zakaj sploh ljubezen, če je izguba tako boleča? Dvakrat sem imel možnost izbirati: kot deček in kot moški. Deček je izbral varnost, moški bolečino. Zdajšnja sreča je del prihodnje bolečine. Taka je pogodba.«

Taka je pogodba. Pogodba življenja. Nikoli napisana, nikoli podpisana, a drži kot pribita. Sreča. Bolečina. Dva dela enega in istega traku. Kot začetek in konec. Ko začneš, veš, da se bo končalo. Pa vseeno igraš. Ker je tu bistvo; na sredini, nekje vmes, na poti, ne na začetku ali na cilju. In že takoj, ko si srečen, veš, da bo prišla bolečina, a … pogodbe se ne da zaobiti.

Vsak, ki je kdaj ljubil, je tudi izgubil. Vsak. In vsaka. Vsak, ki je imel, ki je živel, je izgubil. Življenje, ki piše vse sorte pogodbe, pa gre naprej. In nikoli ne veš, kje točno je začetek in kdaj bo konec, vse je prepleteno.  Ker je v sreči zdaj skrita bolečina jutri. In ker se v bolečini danes že skriva sreča jutrišnjega dne.

A kljub vsemu se splača. Se. Ker – ni nam nekoč nekje nekdo zastonj dal priložnosti. Dal nam jo je, ker je verjel. Da jo bomo izkoristili; ne z izogibanjem. S tem, da bomo izbrali. Življenje; polno življenje. In da bomo izbrali srečo. Kajti sreča je naša in čisto naša odločitev. Moja, tvoja, njena; naša. Od nikogar drugega. Le jaz se odločim. Bom ob tem, kar mi življenje ponudi, srečna, ali ne? Izbira je moja in samo moja; čisto vsak, ampak res vsak dan znova.