Kratek zapis tik pred valentinovim.

Nekega dne. Nekega dne bom dojela.

Da se sreča – tisti košček nekega občutja miru, dôma in osrediščenosti, ki sicer traja nekaj sekund, a ga vseeno občutiš in te spremlja še nekaj časa – vedno vrti okrog tega, kako se naučiti živeti – sam s sabo.

Da moja sreča ni bila nikoli v rokah drugega.

Nekega lepega, sončnega dne.

– – – – –

Nekega dne bom si končno priznala.

Da ni pomembno.

S kom spiš. Po kom hrepeniš. S kom se zbujaš.

S kom legaš.

Še manj, komu kupuješ darilo za dan zaljubljencev. Ali koga ljubkovalno kličeš “stari”.

Ni pomembno, za koga oblečeš tisto čipko in oprijete kavbojke. Kdo te čaka tam pri vogalu in s kom se držiš za roke.

Ni pomembno, s kom se pogovarjaš pod večer ali s kom ne govoriš, ker bi ga najraje utopila v žlici vode.

Edina pomembna stvar na tem svetu je, na koga pomisliš.

Ko zjutraj odpreš oči. Kdo je s teboj?

Ne, s kom so te videli drugi.

S kom ti vidiš sebe.

To si bom priznala. Nekega meglenega, hladnega jutra.

– – – – –

Nekega dne. Bom. Bom izpustila.

Kajti – če ne moreš narediti nič, da bi spremenil. Potem pusti; pravijo.

Ne bodi ujetnik. Ujetnik stvari, ki jih ne moreš spremeniti.

Spusti.

Izpustila bom. Bom. Neke jasne, zvezd polne noči.

– – – – –

Nekega dne bom končno spregledala.

Videti. Videti pomeni pozabiti.

Pozabiti ime stvari, ki jo gledamo.

“To see we must forget the name ot the fhing we are looking at.” (Claude Monet)

Nekega dne …

– – – – –

Nekega svežega pomladnega dne bom postala drevo.

Prizemljena.

Povezana z zemljo, iz katere izviram in v kateri rastem.

Odvrgla bom vse stare liste ter obrnila nov list.

In upognila bom svoje veje, še preden se zlomijo.

Užila bom svojo divjo, naravno lepoto.

In bom rasla naprej.

Nekega svežega pomladnega dne.