Zunaj vse brsti. Jaz pa ne morem vzcveteti.

Umiram od želje.

Od želje, da si tu.

Spet v meni.

– – – – –

Umiram od želje, da prideš.

Me samo pogledaš.

In v meni se vse zmehča.

– – – – –

Zlomi me; spet.

Naj tvoja senca pade name.

– – – – –

Stojim. Na kolovozu sredi polj.

Razpotje.

Kam? V katero smer naj grem, da pridem … da prideš …

– – – – –

Utrujena.

Od čakanja.

Od hrepenenja.

Od nepotešenosti.

Od same sebe.

Od tebe.

Utrujena. Nimam več moči.

Ne morem naprej.

– – – – –

Potem … potem mi v glavo pade misel …

Kaj pa če … nikoli več?

In ledeni srh spreleti mojo hrbtenico.

– – – – –

Tvoja?

Še kdaj?

Še kdaj eno? Vsaj za trenutek …

Sanjam.

Hrepenim.

Utrujena.

Sama.

– – – – –

Pridi … pridi s pomladnim vetrom v laseh.

Pridi v mojo bližino.

Izgubila se bom v tvojem objemu.

Izginila v tebi.

Kot kaplja v morju.

Kot oblak na nebu.

Kot skrivnost. Kot večnost. V vesolju.

Končno … skupaj.