O neki ljubezni

Gledal si me. Kot da se poznava. Kot da nisva tujca, ki sta se srečala šele pred nekaj trenutki. Tvoj pogled je bil … domač. Nič perverznega, nič ostrega. Le toplina. S pogledom sem te pobožala nazaj.

In to je bil začetek. Še danes točno vem, kakšen občutek se je takrat usidral sredi mojega telesa; kaj sem okušala in slišala. Bilo je nežno sladkega okusa … kot melona. In bilo je, kot da je nekdo po steni polil zlato barvo. Bilo je … kot dom.

Nihče ne ve; nihče, razen naju. Še danes včasih gledam v oči ljudi. Poizkušam tam najti sled. So kdaj videli najino dvojino? So jo občutili? Ali vsaj slutili? Iščem sledi najinih trenutkov; povsod, tudi v njegovih očeh. So kdaj videle pravo ljubezen? Je kdaj občutil to energijo? Uničujočo kot cunami in nežno kot prva pomlad. Je bil kdaj moj vzdih z njim podoben vzdihu s teboj?

Nihče ne ve. Včasih me ima, da bi stopila ven in zakričala … naj vsi slišijo. Kako zveni prava ljubezen.

Izgubljam se; včasih. In včasih se najdem v črno črni temi.

Se spomniš, ko sem ti rekla: “Izgubila se bom. Izgubila se bom sredi tega sveta … če me boš zapustil.”

Pogledal si me s tistimi sinjimi očmi. In tvoj nasmeh je bil nagajiv: “Nikoli …” Konec stavka so prekrili moji poljubi.

Tako še danes ne vem, kaj si pravzaprav hotel reči. “Nikoli te ne bom zapustil.” Ali mogoče: “Nikoli se ne boš izgubila.”

Vedno, ko pogledam na uro, se spomnim. Tvoje besede so se vžgale v moj spomin: “Poglej … koliko je ura? Povej … da še ne greš. Da je še čas. Da je še čas za … naju. Znova.”

Vedno slišim to. In vedno, ko pogledam uro, je čas za … znova. Za nov začetek.

Že davno sem izbrisala tvoja sporočila. A na prsih še čutim sled tvojih poljubov … tvoje roke so še vedno na mojih bokih … tvoja slina v vseh mojih porah … tvoj pogled … na meni .. ves ta čas …

Moje roke so te izpustile. A moje srce … še vedno ni pripravljeno.