Ne tako kosmata. Tako osredotočena na zdaj.

Mudilo se mi je že, zato sem hitela sem ter tja; od kopalnice do kuhinje pa gor do otroških sob. Priganjajoč otroke, da se oblečejo, saj je bila ura že krepko čez pol osmo. Občutila sem, kako mi je ta gneča povzročila, da sem bila skoraj že cela prepotena – pa sploh še ni bilo osem! Kje je še osem zvečer …

S kotičkom očesa sem ujela zadnjo taco mačka, ki se je pravkar pretegnil nekje sredi zmešnjave odej na moji postelji … Pogledala sem ga natančneje, saj ga v jutranji temi, ko se je vrnil domov, popraskal po roletah, da sem ga spustila notri in se vgnezdil pri mojih nogah – točno tako, da nisem mogla stegniti nog – sploh nisem dobro videla. Poleg tega sem se do okna in nazaj v posteljo privlekla v polspanju in v temi. 

Ko sem zdaj, po dveh urah njegovega gnezdenja sredi moje postelje videla njegov izraz na obrazu – zadovoljen in popolnoma umirjen – in ko sem pomislila, da bo zdaj ves dan moja postelja njegova, da bo imel ves mir tega sveta, medtem, ko se jaz odpravljam ven, na dež, na mraz in v službo … sem vedela.
V naslednjem življenju hočem biti – mačka.

Občudujem jih, res. Mačke so živali, ki me neverjetno fascinirajo. Od nekdaj. Vse živali spoštujem, da smo si na jasnem; mravlje, ki jih v kuhinjo prinesem s solato, nosim nazaj na vrt. Muham, ki zaidejo notri, odprem vsa okna in vrata in jih poizkušam prepričati, naj odletijo nazaj na svobodo. S ceste pobiram deževnike, da jih ne bi povozilo in da se ne bi posušili na vročini … skratka – resnično imam rada živali. Rada jih imam celo tako, da jih ne jem.

Ubijem samo klope, komarje in mogoče kakšno res trmoglavo muho, ki nikakor noče ven.

A mačke … jasno mi je, zakaj so jih nekoč častili. Upravičeno.

Mačke so kraljice. Kraljice stila življenja, ki si ga jaz želim živeti, a pri meni vse skupaj ne gre ravno v pravo smer … življenja “tukaj in zdaj”. 

Ste kdaj opazovali mačko, kako je vztrajna? Lahko sedi ure in ure – potem pa tudi spi ure in ure, mrha – pred luknjo na travniku. In čaka. Noro. Jaz bi se davno naveličala in začela žvečiti travo …

Mačke znajo resnično uživati. Kako samó uživajo na soncu! Privoščijo si vse elemente sončne kopeli! Že samo gledati jih je užitek …

Mačka točno ve, kaj je užitek. In ve, da je to samo v “zdaj”. Ne ukvarja se s tem, da jo je zjutraj nek drug maček prepodil s točno tega prostora, kjer se je zdaj razkomotila. Ne razmišlja, kako bi se mu maščevala … kako bi mu vrnila … kako bo ona zdaj njega zaj … Ne. Enostavno pride, se uleže in – uživa.
Brez trohice strahu ali anksioznih misli o tem, kako dolgo bo še tako. In kaj bo, če … In kako bo, če se zgodi to in to … To so zanjo stvari, ki ne obstajajo. Tukaj je. In zdaj. Samo to je pomembno.

Mačke so izjemno igriva bitja; še starim mačjim gospem ni izpod časti poditi se za trakcem ali frnikulo, ki jo je otrok zakotalil čez prostor. V trenutku našpiši ušesa in – hop! Je že sredi igre. Ne razmišlja, kako pa to res ne pritiče njenim letom. Ali – kako jo bo vsekalo v križu, če se bo preveč podila naokrog.

Tudi radovedne so prav od prve pa zadnje dlake svojega kožuščka. Ni ga prostora, kamor ne bo vtaknila svojega radovednega smrčka. Le kaj je v tej škratli zame? Smuk! In …. Naslednji sekundi že – spi. Fascinantno.

Imamo mačka, pri katerem posebej občudujem njegovo sposobnost prilagajanja. Bil je pocestni maček, izjemno socialen in razcrkljan, a potepuh. Ki je hrano seveda našel tudi pri nas; s poudarkom na “tudi”, kajti kak kilogram manj se mu sploh ne bi poznal, tako je bil dobro rejen. Kako le ne bi jedel, ko ga je hranilo kar nekaj hiš?! Pravi maček hrani ja ne reče ne!

Pa smo mu čez zimo ponudili košaro v garaži; zasmilil se nam je, revček, brez doma. Zdaj? Poznate tisto zgodbo o lisici in ježu? No, naš maček – ki je v tej zgodbi lik ježka – je poizkušal od hiše spoditi vse ostale mačke – vključno s psom! Sicer mu nismo dovolili, a, neverjeten karakter, resnično. Moj partner ga je kar nekajkrat poizkušal naučiti kozjih molitvic; jaz se s tem ne ukvarjam … mačka enostavno ne boš spremenil … Psa? Ja. Mačka? Niti za milimeter. 

Reči hočem, da ga je kar nekajkrat grdo prepodil, poizkušal prestrašiti ali kaj podobnega. Maček? Ja, umaknil se je, takrat. Na koncu je dosegel svoje. Brez posebnega truda, samo z vztrajnostjo in prijaznostjo (do mene, ne do naših ostalih mačkov) je zdaj najbolj notranji maček, kar sem jih kdaj videla. Poleg tega maček mojemu partnerju ni popolnoma nič zameril. Niti malo. Pride na kavč in se crklja – tudi pri njem.

Od mačk se je mogoče neverjetno veliko naučiti, kot tudi od mnogih drugih živali. A le mačke nosijo nek poseben zen … umirjenost … osredotočenost na zdaj.

Zato, dragi univerzum, imam samo eno željo. V prihodnjem življenju bi rada bila mačka. Moja mačka. Sredi moje postelje in s polno skledo briketov; da mi ne bo treba sedeti pred mišjo luknjo. Kajti, ne samo, da ne jem mesa, čakanje ni ravmo moja močna točka …

Medtem pa, ko čakam na uresničitev svoje želje, pa lahko mogoče poizkušam kaj mačjih lastnosti vnesti v svoje življenje. Poleg lenarjenja in pretegovanja na soncu, kar sta itak top lastnosti kosmatih uživačic, bi mogoče lahko poizkušala biti srečna s tem, kar imam? Se ne obremenjevati s tem, kar mi manjka? In uživati v tistih malih malenkostih, ki naredijo življenje res lepo. Kot je recimo mačje predenje … mehke šapice in zadovoljen mačji nasmeh. Tukaj in zdaj. Saj je to edino, kar imamo. Edino, a največ vredno.