O spremembah, ki so le v glavi.
Videti je bilo, da se zaletavam v steno.
Bela in trdna je stala tam in se ni premaknila niti za ped.
Nič.
Ne, če sem jo potiskala, ne, če sem vanjo butala z ramo ali s kolenom, tudi, če sem le stala tik pred njo in jo poizkušala premakniti samo z mislimi. Nič.
Stena je ostajala neomajna.
Le jaz sem bila vedno bolj potolčena.
– – – – – – –
Kako že gre tista? Da je najtežja sprememba tista, ki se skriva v tvoji glavi?
Nič ni težko, prav nič v življenju ni tako težko, kot premakniti svoje misli.
Spremeniti. Res spremeniti.
Tudi, če veš, da niso zdrave zate.
Tudi, če veš, kaj naj bi naredil.
Tudi če se zavedaš, da je tvoje življenje tukaj in zdaj razvalina, ti pa nisi navdušen nad razbitinami.
Tudi, če vse to obvladaš v teoriji … ti praksa še vedno šepa.
Zelo.
Kajti spremembi v mislih mora slediti dejanje.
Drugače sprememba ni, za kar se izdaja.
– – – – – – – –
Globoko v sebi sem vedela. Ves čas.
Srce je jasno vedelo, kaj in kako.
Le … strah.
Vladar.
Vedno, povsod in nad vsemi.
Redki se uspejo resnično soočiti s svojimi strašnimi zmaji.
Le redki jim posekajo vse glave in porežejo vse kremplje.
Da jih ne praskajo več v srce.
– – – – – – – –
Nekdo je nekoč rekel: “Ne glede na to, kako izgubljena si, tvoja pot te bo vedno pripeljala nazaj k tebi.”
Stena se je naenkrat odprla. Opazila sem, da so to pravzaprav vrata. Stopila sem skoznje in hladen, svež zrak me je objel: “Pozdravljena! Kod hodiš tako dolgo?”
Globoko sem vdihnila in moja pljuča so se napolnila s svobodo.
– – – – – – – –
S tem, ko sem odšla, nisem želela reči, kako zanič je bilo vse.
Nisem želela nikomur ničesar dokazati.
Nikogar prizadeti.
Le sebi sem pokazala.
Da sem vredna.
– – – – – – – –
In tako se borim, iz dneva v dan.
Preživeti.
V svetu, kjer “pogrešam te” ne pomeni, da se vračam.
In “rada te imam” ne pomeni, da bom ostala.
– – – – – – – –
“Ti boš vedno dovolj zame.
In niti največji sanjač me ne
bo nikoli prepričal,
da je v življenju večja stvar
kot ljubiti – tebe.”
(S. L. Gray)
