Ali – zakaj se ljudje tako težko ločimo od nečesa, kar smo ustvarili.

Ko je mož odprl zamrzovalnik, je imelo tisto v njej srečo, da sem bila jaz zraven. Ne, ne bi je pojedel – po mojem bi stopil na hodnik in zatulil: “Vidaaaaa! Kaj hudiča dela skleda, polna snega v zamrzovalniku?!?”

Tako pa sem bila tam in sem ga spremljala s pogledom. Ko je odprl vrata zamrzovalnika in sfokusiral tisto stvar notri, je – še vedno držeč vrata zamrzovalnika – poiskal moje oči. Rekla sem le: “Ne vprašaj. Ti razložim.”

V zamrzovalnik sem namreč pospravila … kepo snega. Če smo natančnejši – Tinovo kepo. Pardon, Tinovo Kroglico. Tinovo prijateljico. Ki jo je ustvaril, ko sta se s Tiso ondan igrala na snegu.

Snežilo je namreč nekaj dni nazaj in otroci so z veseljem tekli ven. Med brkljanjem po hiši sem, medtem, ko sem tu in tam pogledala ven, opazila, kako sta Tisa in Tin naredila dve veliiiiki sneženi krogli. Predvidevala sem, da za snežaka.

Komaj sta ju že kotalila, a se nista ustavila pri hiši. Čez pol ure sem ju opazila daleč spodaj, med njivami.

Šele, ko se je že stemnilo, sta se Tisa in Tin prikazala v garaži. S popolnoma premočenima kombinezonoma in … v nekem čudnem vzdušju. Nekaj ni bilo v redu.

Pogledam Tina – sklonjena glava.

“Ja, kaj pa je?”

“Mfmfmfmm se bo stopila,” zamomlja.

“Prosim?”

“Mfmfmfmm se bo stopila,” reče in začne jokati.

S pogledom, ki je prosil za pomoč v obliki prevoda, saj se mi niti sanjalo ni, za kaj gre, sem pogledala Tiso, ki mi je hitro razložila: “Kroglica se bo stopila. Veš, mama, midva sva naredila družino kroglic. Ata, pa mamo, ki sva jo morala dala v grob, ker je umrla (“No, fino!,” pomislim, le kaj mi hočeta povedati?!), pa eno manjšo kroglico. Naredila sva jim oči in usta, pa lase iz koruznega ličja … Tin pa tuli, ker se bo Kroglica stopila.”

“Tin – zdaj je mrzlo, ne bo se,” ga poskušam potolažiti.

“Ja, pa se bo, ko bo topleje.”

“Ja, takrat se bo, ja.”

“Ampak, nočem, da se stopiiiii.” Spet jok.

“Dobro, no,” rečem, v dobri veri, da bo do jutri pozabil: “Pa jo bova dala v zamrzovalnik.”

Naslednji dan je – nekaj minut po tem, kot so spet šli na sneg – pozvonilo. Grem k vhodnim vratom. Odprem.

Na pragu Tin z nasmehom do ušes. S prstom pokaže na tla. Na predpražniku leži krogla snega s skoraj grotesknim izrazom na obrazu. Pogledam to kreaturo. Za oči dve paličici. Usta iz koruznega storža. In frizura iz koruznega ličja. Kar zasmilila se mi je, s temi redkimi, mastnimi lasmi. Šla sem po skledo, v zamrzovalniku naredila prostor in – zaprla vrata.

“Bom že nekako rešila,” sem si rekla.

Na nek način sem ga namreč razumela, svojega otroka. Ker tudi jaz še vedno hranim risbice, ki so mi jih otroci risali že v vrtcu. Ker tudi jaz – kot številni primerki človeške vrste – boleham za posebnim virusom … ki se imenuje – navezanost.

Ne navezanost na neke po materailni vrednosti višje ocenjene dobrine, kot so recimo avto, hiša ali stanovanje … Ampak navezanost na drobnarije. Na koščke preteklosti, na koščke spominov v obliki risbic, kric in krac, verižic, zapestnic ali kakih drugih obeskov, figuric iz vseh mogočih materialov, vaz ali škatlic, ki so jih do zdaj izdelali moji otroci. Tako je samo nekaj od stvari, ki jih imam na svoji pisalni mizi:

• rdeč in moder polž iz das mase s školjkama za hišice,
• tri njihove risbice v okvirjih,
• doma narejen papir, ki služi za podlago …
• … kamnom ter školjkam, ki so mi jih podarili otroci ter
• iz kamnov narejenim figuricam,
• škatlico za drobnarije, v kateri je nekaj frnikol, nekaj skokic in ogromno prahu,
• z namizne lučke pa visijo tri verižice – srčki,
• dve zapestnici, na katerih piše “mami”,
• še dve zapestnici brez napisa
• in še bi se kaj našlo.

Skratka, navezanost na nekaj, kar je ustvarila njihova domišljija, njihova volja, njihov čas in njihova ljubezen. Navezanost na otroške “umetnine”, ki nimajo nobene druge vrednosti, kot da so. In take imajo neprecenljivo vrednost. Zame. Vrednost v neki drugi valuti; v valuti, ki jo pozna samo srce.

Resda, da se zaradi te valute – in izjemne volje do ustvarjanja, ki jo imajo moji otroci – skoraj utapljam. V risbicah, voščilih, obeskih za okna, kazalkah za knjige, svečah, verižicah in zapestnicah, papirnih srčkih z napisi o najboljši mami in kar je še podobnega. Prav zadnjič sem se vprašala … kdaj bom malo pospravila vse tole … Kdaj bom kdaj vrgla stran? Kdaj bom se začela učiti spuščati?

Ker to je eno osnovnih načel preživetja. Da spustiš. Vse, kar je mimo. Vse, kar ni tvoje. Vse, kar ni zdaj. Spuščati – predmete, spomine, ljudi. Da gredo. Ker je to edino naravno; da mine. To je edina stvar, ki je stalna in ki ostaja – minevanje. In z njim spuščanje.

A mene je strah. Strah, da bi pozabila. Vse dneve, popoldneve, vse tiste večere, ko smo skupaj kaj ustvarjali. Vse občutke veselja in sreče, ki sem jih brala v njihovih očeh, ko so prišli do mene: “Glej, mama, kaj sem ti naredila!” “To je zate!” Strah, da bi pozabila. Vse.

Ker se ne opomnim dovolj pogosto, da je ta strah brezpredmeten, saj se kaj takega ne pozablja. Ker smo vse te spomine prepletli s tankimi, tankimi nitkami; nitkami nepozabe. Te nas vežejo, za zmeraj. In četudi se kdaj zgodi, da človek pozabi, kak je bil stavek, kaj je pisalo in kaj je bilo narisano ali ustvarjeno, občutek ostane. Topel občutek, poln miline. Poln nitk, ki tečejo od srca do srca. In – če že možgani pozabljajo – srce ne pozabi nikoli.

Prav zato sem ga razumela; svojega sina. Da želi ohraniti svojo kroglico. Pa čeprav je  samo kepa snega; pa še to prav nič lepa in z enim čudnim izrazom na obrazu, ki je zelo blizu groteske. A – on jo je ustvaril in njegova je. In s tem tudi moja.

Zvečer sem preverila, kako je. Počasi, kot da je ne bi hotela zbuditi, sem odprla vrata zamrzovalnika in pogledala notri. Preverila sem, ali ima dovolj zraka in primerno temperaturo. Pomirjena sem spet zaprla vrata. Lahko diha. In – ne tali se; očitno ji temperatura ustreza. Hrane ima pa itak za dva meseca … Še njen izraz je postal nekam prijaznejši. Zagotovo zato, ker zdaj ve, kaj je ljubezen.