Sem mama. A trenutno bi bilo primerneje, če bi me otroci klicali kar “zmaj”.

Njegova naloga je bila napisati opis osebe. Izbral je – mene. Ne vem, zakaj ni želel opisati nobenega od sošolcev, sošolk ali prijateljev. Verjetno, ker se jih niti dobro več ne spomni … ne vem. Skratka, rekel je: “Mama, opisal bom tebe.” Ni problema.

Ni mi stopilo na živce, da sem morala izdati število svojih let; kaj bi to skrivali – tako ali tako se vidi. Ni mi šlo na jetra, da sva morala iti v podrobnosti, kot so centimetri (višina, ne obseg 😉 ) in kilogrami. Mi pa ni bilo všeč, ko je svoj spis zaključil z besedami: “ … moja mama nam vedno pomaga in je prijazna.”

Rekla sem: “Tin … ampak – nisem ravno prijazna, ne?” Nasmehnil se je, čeprav že ve, da sem iskrena. Ni pričakoval, da bom priznala, da ne spadam med najbolj prijazna bitja tega sveta – sploh, ko gre za odnos do mojih otrok in sploh trenutno. “Spremeni to. Napiši tako, kot je … napiši: ‘nam pomaga, a ni ravno preveč prijazna’,” sem mu sugerirala, a – ni želel. (Verjetno se mu ni dalo več pisati, 😉 a pustimo podrobnosti).

Resnica je namreč daleč stran od tega; kar me – mimogrede – neizmerno deprimira. Da nisem taka, kot bi želela; da nisem taka, kot bi lahko bila. Če ne bi tičali skupaj 24 ur na dan. Že mesece in mesece.

Kar je super, si mislijo mnogi. Ki verjetno nimajo svojih otrok … ali pa so ti že odrasli … ali pa so nadljudje … ne vem in me niti ne zanima, zakaj – jaz ne pišem o njih, ne sodim njim; pišem o sebi in edino sebi tudi “polagam račune”.

O sebi, ki si trenutno želim le kakšno urico ali dve na dan, da bi bila sama. Sama, samcata. V miru, tišini. Nikogar, ki bi potreboval razlago, tiskanje, jezikovni pregled, toplo juho, sladek čaj, pražen krompir ali kruh, namazan z marmelado … skratka, nikogar, ki bi rekel – sicer eno najlepših besed na svetu – ki bi rekel: “Mama!”. Ob kateri mi trenutno – no … če sem iskrena, že kar nekaj mesecev – gredo kar lasje pokonci.

In tega me je groza. In imam zato strašno slabo vest. Ker – kako sem lahko taka pras…?! Da me otroci milo kličejo: “Mama! Mama, prideš? Mama, mi natisneš tole? Mama, mi pregledaš nalogo? Mama, tega ne razumem! Mama, nimam več hlač, boš oprala? Mama, jaz sem lačen.” In prosijo za pomoč; za kar smo mame sicer narejene, a ne? Jaz pa … jaz pa ne slišim tiste miline. Potegnem se skoraj čisto vase, sem tiho kot miš in se potuhnem na svojem velikem stolu za mizo v pisarni ter upam, da me ne bodo videli. In da bom s tem, ko me bodo iskali po hiši, pridobila vsaj še minutko … Miru. Samote. Za svoje delo, saj ne za kaj drugega.

Saj sem vam rekla … pras… na kubik. Ker – dajmo roko na srce – mame smo bitja, ki smo narejena za pomaganje. Ampak – čakajte malo – ne pa samó za pomaganje!

Narejene smo tudi za to, da gremo po svojih poteh; da gremo v službo (kjer je princip sicer podoben – non stop nekdo nekaj hoče od tebe, a je to vseeno malce drugače …), narejene smo, da gremo same po opravkih, da gremo same s prijateljicami na čvek, da gremo same s partnerjem na kosilo, da se lahko doma usedemo za mizo, ne da takoj nekdo prileti in nekaj potrebuje / hoče / prosi / zahteva / (vstavite po svojih željah in svoji dejanski sliki doma).

Naša dejanska slika doma ni rožnata; nasprotno. Je vijolično-zelena. To je namreč barva, ki jo jaz – ob desetih zjutraj!, prisežem, ali pa celo že prej – začnem razvijati na svojem obrazu, ko slišim, da se odprejo vrata otroške sobe alias učilnice in gre katera od hčerk proti moji pisarni ter reče (tako je … saj zdaj že zagotovo veste, kaj reče). Reče: “Mama?” In jaz skoraj zarjovem kot ranjen lev. Ker imam svoje otroke resnično rada, a, ko vidim, da spet nekaj rabijo od mene, bi najraje tekla proti oknu in se vrgla skozenj. Ni ga treba odpreti, hvala. Majke mi, ne lažem.

In to mi ni všeč. Nasprotno. Sovražim se. In kaj se zgodi, ko se mama sovraži? Tako je. Postane še večja pras… Postane zajedljiva. Postane žalostna. Sploh, ko ji hčerka za novoletno voščilo napiše: “… saj si zagotovo srečna, ker imaš tako ‘fine’ otroke.” In sem žalostna. Ker me boli, da moj otrok ne vidi in ne ve. Da se ne zaveda, da sem srečna, saj imam najboljše otroke, ki jih imam najraje na svetu. In zakaj moja hčerka tega ne vidi in ne ve?? Ker ji tega trenutno ne povem. Ker ji tega trenutno ne kažem. Ker jo, včasih že zjutraj ob desetih, največkrat pa tam okrog dveh popoldan, s sklenjenimi rokami prosim: “Dajte mi malo miru, lepo prosim … samo malo, prosim!” In ji zaprem vrata pred nosom. Dobesedno.

Zakaj trenutno iz sebe ne morem iztisniti niti trohice prijaznosti, kaj šele hvaležnosti? Ker je od preobremenjenega in vsega sitega starša pričakovati, da bo hvaležen za svoje otroke, točno tako, kot če bi od človeka, ki ga že tretji dan zapored muči migrena, pričakovali, da bo hvaležen za svojo glavo.

Rešitev? Ja … rešitev … jo iščem … delam na tem. Da me ne bi vročina polivala, ko slišim besedo na “m”.

Torej; rešitve. Da pomislim … Telovadim. Ker je to edina ura, ko sem v sobi sama, saj otroci bežijo stran od mene. Vedo, da bodo morali tudi oni telovaditi, če pridejo v bližino. Delam jogo, da prezračim pamet. Grem s psom na sprehod v dežju, ker vem, da takrat ne bodo lezli zraven. Ostajam ponoči pokonci, da lahko sedem na kavč, vzamem v roke knjigo, jo odprem in po petih minutah zaspim od utrujenosti. Vsedem se v avto in se peljem v trgovino po en paket robčkov, čeprav jih ne potrebujemo, ali pa po kilogram testenin, čeprav je sedem kil makaronov še v shrambi. (Vedno vzamem še paket bombonov ali žvečilk za otroke.) Samo, da sem v avtu deset minut sama. Deset tja in deset nazaj – wuhuhuuu! – dvajset minut na teden?! Čisto razkošje.

Ker – ja, starši in otroci smo narejeni za skupaj, to drži. A – ne za 24 ur na dan, sedem dni na teden, trideset dni na mesec in 12 mesecev na leto skupaj! Otroci sodijo k svojim vrstnikom. Sodijo k prijateljem, s katerimi se smejijo istim “foram”; k sošolkam, s katerimi se hihitajo zaradi največjih neumnosti; k vrstnikom, s katerimi divjajo, pa niče ne kriči: “Nehaj! Zdaj ne bom šla s tabo na urgenco!” Tja sodijo. Tudi tja sodijo. Ne samo k staršem. Ne k tečni, preutrujeni, nenaspani mami, ki gre sama sebi totalno na živce, ker ne mara takih pras… kot je ona sama trenutno.

Imela sem prijateljico; prav tako je imela tri otroke, a je na žalost že umrla. Če bi še bila med nami, bi se zdaj pošteno smejali s tega sr… Upam, Tanja, da zdaj uživaš nekje v miru, z dobro knjigo in s kozarčkom vinčka v roki in da ti ni preveč smešno, ko me gledaš sem dol … Tanja je vedno, ko sem se ji zaupala glede otrok ali starševstva, rekla: “Vida, kar si naredila, si naredila. Je… ga. Samo ne imej zdaj slabe vesti! Ker s tem vse samo poslabšuješ. Čisto nič ne bo čisto nič bolje, če se boš ti zaradi tega žrla.” Hvala ti, Tanja, veš, da sem te vedno poizkušala ubogati. A … tokrat mi ne gre od rok; tole, s slabo vestjo. Ta nadloga je ves čas z menoj. Ves čas. In jaz se bom počasi požrla. Če ne bom prej požrla njih … saj sem vam rekla – zmaj.