Da ni nikoli prepozno? No, ja, enkrat je … Zato – nič več čakanja!
Jutri bom stara 49.
(Slišite, kako mi ob misli, da je za mano že več kot pol življenja – kar je dejstvo! – začne utripati srce?!)
Ja, to je to: tik – tak, tik – tak. Kot ura. Kot ta nevidna, a vseprisotna ura, ki jo ima nekje globoko v svoji kredenci, za vsemi krhkimi, porcelanastimi skodelicami za kavo in pisanimi, bučastimi čajniki, skrit univerzum.
Ta popolnoma naravna ura, na katero vmes pozabimo. Čisto pozabimo. In nas dogodki v našem vsakdanjiku – rojstni dnevi, naši in naših bližnjih, bolezi, smrti tistih, ki so nam blizu – spomnijo. Da je tam. In šteje …
In da – “tik – tak, tik – tak” – čas teče. Odteka pravzaprav. Ker je življenje kot peščena ura, kjer zlat prah skozi tenko grlo sedanjosti teče nekam dol. In se nikoli ne vrne, prav tako pa nihče peščene ure ne more obrniti, da bi zlato steklo nazaj.
Koliko zlatega prahu je še v zgornjem delu peščene ure? Vprašanje za milijon dolarjev.
A jaz imam pred sabo še nekaj ciljev. Nekaj, kar bi se rada naučila, preden zadnje zrnce peska pade dol. In česar se mi – pa če mi je žal, ali pa ne, ampak táko je dejstvo – v 49. letih ni uspelo naučiti.
Jebi ga … eni smo malo bolj trdobučni.
Torej – začnimo.
PRVIČ.
Ne “včasih je bolje biti tiho”; “vedno je bolje biti tiho”, je lekcija, ki jo jemljem že 49 let. In vedno znova padam na izpitu. Kot sem rekla; jbg. Upam, da se jo naučim … v naslednjih 49. letih.
DRUGIČ.
Če imaš občutek, da odnos ali sodelovanje s tem človekom ne bo okej … imaš prav. Ne bo. Poslušaj se.
TRETJIČ.
Ne začenjaj odgovarjati na mail ali sporočilo ali pisati objave pet minut prej, preden se bo začel zoom. Pojdi na zoom pet minut prej.
ČETRTIČ.
Preberi (DO KONCA!) tistih 37 knjig, ki jih imaš na nočni omarici.
PETIČ.
Ne kupuj več novih knjig! Nič ne pomaga, če knjigo kupiš! Bistvo je, da jo prebereš.
ŠESTIČ.
Ne odgovarjaj vsem, ki ti pišejo v ZS ali DM. Sploh, če je njihov nagovor: “Verjetno se ne poznava, ampak, ali te lahko nekaj vprašam?” Ali pa: “Hej, miška, a že spiš?”
SEDMIČ.
Če boš še kdaj šla na kakšno zabavo, te ne bo pobralo.
OSMIČ.
Ampak, ko greš na zabavo in se odločiš za skakanje po plesišču, so mini vložki obvezen pripomoček. Če si prepričana, da se tebi ne pozna – tvojim mišicam tam spodaj se pozna, da so trikrat rodile.
DEVETIČ.
Pojdi kdaj od doma tudi čez noč. Boš videla, kako bodo vsi strašno prijazni, ko se vrneš.
DESETIČ.
Daj si že enkrat reči – če se ti zdi nekaj popolnoma neumno, bo ta ista stvar všeč večini ljudi. Nič narobe. Na srečo smo različni.
ENAJSTIČ.
Ne, ne moreš se (več) obleči in naličiti v petih minutah. Ti časi so mimo. Pozikusi raje reči 25 minut, še bolje 45.
DVANAJSTIČ.
Tako kot se zavedaš, da tvoja mama nima veliko pri tvojem današnjem vedenju, se začni zavedati, da tudi njegova mama nima veliko pri njegovem. Je pač samovzgoja izginila kot kafra, ko je bil on na vrsti, da vzame kakšno lekcijo s tega področja.
TRINAJSTIČ.
Nehaj že enkrat bluziti, da nimaš časa. Čas imaš. Samo vprašanje, za kaj ga porabiš. In pravico imaš, da ga porabiš za to, kar želiš ti.
ŠTIRINAJSTIČ.
Nisi ti kriva. Ne, pa nisi! Možgani, utihnite!!
PETNAJSTIČ.
Da je bolečina spremljevalka življenja, to že veš. Ampak – vedno več bolečine, tudi fizične, z leti? Jap, navadi se. Prej se boš navadila, bolje bo.
ŠESTNAJSTIČ.
Tvoj pes že ve, zakaj se gre vsak dan dvakrat na sprehod. Poslušaj ga, vedno!
SEDEMNAJSTIČ.
Ne maraš urnikov še iz časa šole ne? Okej, ampak – naredi si urnik, na katerega obvezno vključi “čas zase” in “čas zanj”. Drugače ne bo šlo.
OSEMNJASTIČ.
Vsako jutro si povej: “Danes me ne bo nihče in nič vrglo iz tira!”
DEVETNAJSTIČ.
Nobene mačke več! Ne, niti ene. Ne!
DVAJSETIČ.
Več piši. Ne, ne boš si vsega zapomnila. Le kako nameravaš izdati knjigo z naslovom “Vsi moji ljubimci”, saj jih boš do takrat pozabila?! Piši! Vsak dan.
ENAINDVAJSETIČ.
Začni ponavavljati jezike, ki si jih skoraj že pozabila – recimo francoščino. Gledaj francoske filme, poslušaj francoske podcaste, beri v francoščini.
DVAINDVAJSETIČ.
Nehaj piti kavo.
TRIINDVAJSETIČ.
Ne kregaj se z idioti. Torej: ne kregaj se.
ŠTIRINDVAJSETIČ.
Veš seksaj. Noče? Od kdaj je pa to ovira? Saj znaš sama! 😉
PETINDVAJSETIČ.
Začni že pisati tisti dnevnik hvaležnosti; stvar ima močnejši učinek, če jo zapišeš, ne pa samo držiš v svoji glavi.
ŠESTINDVAJSETIČ.
Malo počasneje vozi. Sploh, ker so gume že rahlo zlizane.
SEDEIMINDVAJSETIČ.
Ne, ne potrebuješ še enega laka za nohte! In tudi še enih uhanov ne!!
OSEMINDVAJETIČ.
Vedno, preden odreagiraš, pomisli – a se bom tega spomnila čez 5 let? Je pomembno za moje življenje in bo imelo vpliv nanj tudi čez pet let? Če ne, ne reagiraj; pusti.
DEVETINDVAJSETIČ.
Ne bo se spremenil. To že veš. Nehaj sanjati o tem.
TRIDESETIČ.
Ni se ti treba opravičevati, če si kdaj spremenila načrt ali kaj odpovedala, ker je šlo za tvoje zdravje.
ENAINTRIDESETIČ.
Počivaj. Lenari. Ne delaj nič v nedeljo; nič! To ni lenoba. To je nuja.
DVAINTRIDESETIČ.
Malo več egoizma, prosim! Zdrav egoizem je čisto okej. Ne boj se, ne boš postala egoistična pizda, nimaš ti tega v sebi.
TRIINTRIDESETIČ.
Nikomur ti ni treba nič dokazovati. Nič več. Nikoli več! Niti sebi.
ŠTIRIINTRIDESETIČ.
Začni spet ustvarjati; karkoli! Kdo bo nosil vse te verižice in zapestnice? Nima veze! Prižgi spet šivalni stroj! RIši, barvaj! Ustvarjaj, to ljubiš!
PETINTRIDESETIČ.
Izprazni omare! Ne potrebuješ petnajstih kavbojk in tridesetih majic. Podari oblačila drugim, ki jih rabijo.
ŠESTINTRIDESETIČ.
Začni spet hoditi v gledališče.
SEDEMINTRIDESETIČ.
Sprijazni se. Vedno bolj si podobna svoji mami. Kar je čisto okej, sploh ker ona pri 85. izgleda fantastično! Če boš ti taka – kapo dol.
In končno – nazadnje, a najpomembnejše –
OSEMINTRIDESETIČ.
Začni se imeti rada, res rada. Ne očitaj si stvari. Ne razmišljaj, kaj vse si zaj … pri otrocih. Ne kregaj sama sebe za vsako neumnost. Imej se končno rada! Čas bi že bil …
Tako. Tole si bom zdaj natisnila. In pogledala, prebrala in upoštevala čim več krat. V mojem “novem letu”.
Seveda bom se poizkušala tega tudi držati.
Imam kar dober občutek! 😁 Razen točke 22 se mi zdi zadeva kar realno uresničljiva. 🤪
