Mogoče pa bi bilo dobro, da bi z novim letom ravnali kot z novim – ljubimcem.
Prvo jutro še čisto svežega novega leta je vedno nekaj posebnega. Takó … novo je. Takó … mrzlo, ja po navadi je mrzlo … in če imamo res srečo, je včasih tudi belo in takrat je posebej lepo. Takó … prazno je. Nikogar nikjer. Vsi so na toplem, doma, med svojimi; še v posteljah po malo daljši, upajmo ne preveč “naporni” noči – kar se hrane in pijače tiče, seveda. Rada imam prvo jutro v novem letu.
Drugače juter ne maram preveč. Sem nočna ptica – ni me moja mama zaman, ko me je hotela okarati, klicala “sova”. Sploh ni vedela, kako prav je imela in kako so mi sove blizu. 😀 Zvečer, tam okrog devete zvečer namreč šele resnično oživim. Sploh, odkar sem mama. Sicer sem se vedno šele zvečer učila, podnevi ni bilo nič iz mojega učenja. Zvečer, ko se je svet umiril, ugasnil, ko se je svetloba zožila na okrogli soj svetlobe namizne svetilke – takrat je bil zame čas učenja. Nekoč in še danes.
Danes toliko bolj; odkar so v moje življenje vstopili otroci, se je namreč dalo kaj narediti samo ponoči … Zato otroci dolgo niso vedeli, da znam likati. Lepega dne, ko sem sredi dne na plano privlekla likalno mizo in likalnik, me je najstarejša z velikimi očmi vprašala: “Mama! Kaj … kaj … mi imamo likalnik? In – ti znaš – likati?!” Bilo je neskončno smešno; seveda, da ni vedela, kako bi – vedno sem likala šele, ko sem jih dala spat.
Še vedno največ stvari naredim, ko otroci spijo. Svet je popolnoma moj šele, ko je v hiši mir; tak mir, da bi ga lahko rezal. Otroci spijo zgoraj, mož v spalnici, živali spodaj, v kleti. Jeeeee! Šele takrat moj pravi jaz zaživi. 😉 Končno sem kraljica kavča, končno je daljinec samo moj; končno lahko preberem tisti članek do konca ali tisto poglavje ali dve v knjigi … In – ker moram “notri spraviti” tisoč nujnih stvari, ki jih v gneči dneva nisem uspela narediti, hodim spat … no, ja, bolje da ne povem. (Čeprav mož ne bere mojih kolumn, a – “ziher je ziher”.) 😉 Tudi ne bom priznala, da se mu vedno za kakšno uro zlažem, ko me zjutraj vpraša: “Kdaj si pa ti spet prišla spat?” “Eeee … tam, nekje … nekje ob pol enih, se mi zdi.” Kar je – pssst! – grda, mastna in za kako uro ali dve nategnjena laž. A – kaj pa morem, če pa je svoboda “samskih” noči tako mamljiva.
Zdaj mogoče razumete, zakaj ne maram juter. Ker se zaradi svoje “nočne izmene” komaj izkopljem iz postelje … Zjutraj okrog sedme sicer vedno spustim psa lulat, ali katerega od mačkov noter ali pa ven, odvisno, kje je spal. In potem … skočim hitro nazaj med tople odeje. Vsaj še za nekaj minut.
A – jutro novega leta je nekaj posebnega.
Takó novo. Takó mirno. Takó nedožno. Nihče ga ni še z ničemer umazal. Táko je, kot prvi sneg. Kot še nedotaknjen sneg. Otroci smo ga oboževali … najraje smo hodili po “celecu”; tako smo mu rekli – “celec”. Ker je bil tako – cel. Nepoškodovan. Nedotaknjen. Čist. In čisto tvoj. Lahko si se vanj vlegel, po njem pisal ali risal, ga potacal … karkoli. Kolikokrat smo tako ležali, vznak, in gledali zimsko nebo! Neprecenljivo …
Táka so zame jutra novega leta. Nedotaknjena. Čisto moja. Kot sveže ljubezni. Vse, kar naredi, je prav. Vsi njegovi pogledi so čisti ogenj. Vsi njegovi dotiki v tebi sprožajo ognjemete. Vajin odnos je čisto vznemirjenje. Ker ga obožuješ, mu dopuščaš in odpuščaš majhne spodrsljaje … Če ne ve točno, kako bi te prijel, ga podučiš. In vajin odnos je čist ter nepoškodovan. Dokler … dokler ga ne umažeta s prvo grdo besedo. S prvim privdignjenim tonom. S prvim nastopom ega. S prvo lažjo. S prvim … karkoli. In potem? Pride drugi. Ki je spet svež. In zgodba se ponovi.
Dokler se nekoč in nekje nehajo dogajati novi ljubimci. (Kako že poje Balaševič? “Princip je isti, sve su ostalo nianse” … Kar bi jaz na hitro prevedla kot – “vsi so isti”. 😉 Čeprav je ta prevod res slab, a je zadel bistvo 😀 )
In dokler se ne dogajajo več sveži ljubimci, pač pa samo še – nova jutra novega leta. Kar je pravzaprav skoraj podobno. Kajti – “You never know, what you’re gonna get”, ni res? Nikoli ne veš, kaj boš dobil. Ampak – šalo in Foresta Gumpa, čeprav je “fejst fant” – na stran. To presneto drži.
Nikoli ne vemo (hvala bogu!!), kaj nas čaka. Ne vemo za slabo in ne vemo za dobro. Zato si ne pokvarimo vsega s tem, da smo prepričani, da bo slabo. Če bo, bomo tako ali tako prvi to občutili in morali to nekako preživeti. Zakaj torej ne bi bili raje prepričani, da bo novo leto – dobro? Boljše, kot je bilo minulo, ki ga res ne bo težko prekositi v katerem koli smislu.
In zato ne bo odveč, če si zapišemo za uho stavek, ki ga je izrekla Ana Frank: “Nekateri najboljši dnevi v vašem življenju se še niso zgodili.”
Naj bo … novo! In tudi ravnajmo z njim kot z novim ljubimcem … Z veliko nežnosti … toplih stiskov in božanja … z veliko ljubečih dotikov. S prijaznostjo in strpnostjo. Z nič povzdigovanja glasu in s čim manj egodrame se bomo z njim odlično razumeli. Če mu bomo odpuščali drobne spodrsljaje in majhne napake. Konec koncev je to novo leto čisto novo v našem življenju. Zakaj si ne bi naredili takega, da bi bilo čim bolj po naši volji? In zakaj bi mu postavljali pogoje? “Drago novo leto, všeč nam boš le, če boš prineslo to in to ter odneslo to in ono!” Zakaj? Imejmo ga radi in ga sprejmimo s prijaznostjo ter odprtih rok; mogoče pa nam bo prineslo ene najlepših, najbolj vznemirljivih in najbolj osrečujočih trenutkov.
